Otroci bi morali izobraževati svoje starše

Stavek je nekoč izrekel Karl Marx. Z njim je mislil na odpiranje odraslih ljudi svetovom, v katerih prebivajo njihovi otroci. Učenje je namreč učinek takega odpiranja, zato ne smemo misliti, da otroci več vedo od staršev. Tudi sicer velja, da se največ naučimo natanko takrat, ko smo odprti, ko se odpiramo samemu odpiranju. Saj je logično. Ko smo zaprti, nas je predvsem strah, zaradi strahu pa res težko računamo na to, da se bomo naučili česa novega.

Pravkar berem biografijo s preprostim naslovom Eleanor Marx (Yvonne Kapp, Verso, 2018). V njej izvemo tudi, kako je bilo, če si bil otrok, na primer hčerka, Karla Marxa. Med drugim si bil deležen branja knjig. Oče Karl je svojim otrokom bral: vsega Homerja, celotno Pesem o Nibelungih, Don Kihota, Tisoč in eno noč, zlasti pa Shakespearja, ki je v družini Marxovih veljal za biblijo. Branju je sledilo podrobno pogovarjanje o prebranem.
 
V razmerah, v katerih je sicer dolgo časa živela družina Karla Marxa, v kateri je več kot pol rojenih otrok umrlo. Bila je mizerija, veliko je bilo obupa, Marxova soproga Jenny je bila celo na robu živčnega zloma. Eleanor je tako nekoč zapisala, da je bilo okoli nje toliko bede in toliko trpljenja, da je bilo vse skupaj kakor nočna mora. Ne morem se je znebiti, je zapisala. In včasih se sprašujem, kako je sploh mogoče živeti, obdan s toliko trpljenja.   
 
Začel sem gledati serijo z naslovom L'amica geniale (2018). Lahko rečem, da je to pripoved o novem duhu, kot ga je nekoč opisal Ibsen, ko je dejal, da so ženske njegovi privilegirani nosilci, potem ko se odpovedo samožrtvovanju in začnejo slediti temu, kar imenujemo v žargonu samouresničevanje.
 
Ibsen je imel prav, kajti ženske so še danes pogosto natanko to, kar je sam imenoval žrtve organizirane tiranije moških. Podobno so delavci žrtve organizirane tiranije teh, ki ne delajo, saj so lastniki kapitala, torej tudi delavcev in njihovih medsebojnih odnosov, kar je še slabše.
 
Serija, ki sem jo začel gledati, je o prijateljstvu, o čemer lahko sklepamo že iz naslova. In to prijateljstvo, ki se spleta med deklicama, je prijateljstvo v pravem pomenu besede. Kaj to pomeni?
 
Pravo prijateljstvo je odnos, ki lahko traja vse življenje. V njegovem imenu se človek upira trpljenju in nasilju, vztraja pri svojem, ki je dobro, sledi sanjam, a ne na kapitalistični način, zlasti pa se uči, uči in še enkrat uči, kot bi rekel Lenin. Da bi razumel. Sebe in druge, svet, okoli sebe in sploh vse. In v določenem smislu človeka, ki deluje v imenu prijateljstva, ali pa v imenu ljubezni, ni mogoče ustaviti. Neubogljivost takega človeka je nekaj najvrednejšega, kar lahko doseže človeško bitje. Potem se dogajajo reči, ki jemljejo sapo. Nastaja  novo, zares drugačno in dobro.
 
Ni vsak človek zmožen sprejemati tega, kar dosegajo drugi v imenu prijateljstva in ljubezni, saj je tamle zunaj tudi veliko zavisti, sovraštva in odkrite napadalnosti, zlobe in ljudomrzništva, toda pravega prijatelja nič od tega ne ustavi. Le kako bi ga?
 
Prijateljstvo lahko traja vse življenje, lahko pa traja tudi kratek čas in naddoloči celotno življenje že vnaprej. In ko je človek vesel, ko zagleda pravega prijatelja, je zares, ampak čisto zares do konca vesel. Morda obstaja celo absolutno veselje.