Osamljeni skupaj

Ko so začeli ameriški sociologi pisati o mcdonaldiziranju družbenega življenja ljudi in se na poseben način navezovati na to, kar je Adorno imenoval davno pred njimi žargon avtentičnosti, prepleten s kulturno industrijo, je bilo že jasno, da se sodobno življenje ljudi spreminja na način, ki terja povsem nove koncepte, če ga hočemo razumeti. Neprevedljivi izraz disneyization dopolnjuje razmišljanje avtorjev, ki prepoznavajo tudi tisto razsežnost vsakdanjega sveta, v katerem je življenje videti kot neskončna zabava, napolnjena z domišljijskimi liki, s pravljičnimi bitji in čarobnimi dogodki, zanje pa naj bi bilo mogoče reči, da so celo pomembnejši od resničnih človeških bitij ali pa so vsaj bolj zabavni in zanimivi, ker jih je mogoče hitreje preoblikovati in prilagajati okusu potrošnikov.

Poniževanje besed tako spremlja vzpon všečnih prijaznih podob in selfiejev, zato morajo biti medijski zapisi kratki in pospremljeni z veliko količino slik in fotografij. Govorjenje mora biti vidno (visible), da ga zlahka vsakdo razume. Podobno morajo biti spomini posredovani s podobami, ki si jih je mogoče zapomniti enostavno in brez vsakega kognitivnega napora. Opolnomočenje obrobnega in izključenega je v taki perspektivi največkrat neizrečena obljuba, a je včasih kljub temu izrečena, saj je medtem postala beseda opolnomočenje modni krik. Ljudje naj bi bili tako polni upanja, da lahko vidijo ves svet kot na dlani; poudarek je dejansko na tem, da ga vidijo na lastne oči. Fotografije so zato vsepovsod in tudi tam, kjer je to smiselno. Ni naključje, da se je rodil še en nemogoči izraz: instagramiranje življenja. Karkoli se zgodi, je namreč mogoče takoj fotografirati in deliti z drugimi ljudmi. Kar je mogoče, pa je tudi treba – brez posebnega spraševanja.
 
Pripovedovalci zgodb počasi izginjajo, ker so nezanimivi ali pa vsaj ne morejo tekmovati s hitrostjo menjavanja digitalno obdelanih podob. Kultura hitrosti namreč daje prednost podobam, ki jih je mogoče ustvariti v delčku sekunde z računalnikom, tega pa že ima vsakdo v svojem žepu. Pripovedovanje zgodb terja, prav nasprotno, priprave in čas, ki pa ga ljudje nimajo, saj je treba živeti hitro, zlasti pa je treba čas napolniti s čim večjo količino tega, kar je sicer zapovedano.
 
Vzpon podob tako podpira hitrost in instantno naravo življenja, ki ga živi osamljena množica na način, ki ga dobro izraža besedna zveza osamljeni skupaj. V takem življenju so medijske fantazije vsakdanji dodatek k življenju, obenem pa so njegov vzvod, da poteka še hitreje. Moralna panika sicer ni vsakdanja, je pa mogoča, kajti nenehno je v zraku vprašanje, ali je še mogoče povečevati hitrost in dinamičnost že tako izjemno hitrega in dinamičnega življenja.
 
Prav nasprotno pa se dogaja, ko so na mizi vprašanja o podnebnih spremembah in preživetju človeštva in sploh vsega živega. Najpomembnejša vprašanja našega časa obravnavajo kot nepomembna ali se vedejo, kot da je na voljo dovolj časa, da se bo vse skupaj razrešilo nam v prid. Težko je verjeti, da se lahko svet spremeni v kratkem času, da bo civilizacija, ki temelji na ogljiku, prešla na drugačen vir energije, še zahtevnejše pa se je dokopati do vpogleda v tisti del človeške narave, ki dopušča resno razmišljanje o kreativnosti človeških bitij, zlasti pa o njihovi zmožnosti za etična dejanja onkraj vsakdanjega preračunavanja, kaj se splača in kaj ne.
 
Moč govorjene besede je zato nenadoma zopet obetavna, nastaja vtis, da je vendarle še mogoče povedati kako zgodbo, ki ne bi bila odvisna od kupa podatkov, od katerih si nekateri raziskovalci obetajo, da bodo končno pripomogli k oblikovanju vseobsegajoče razlage sveta, in sploh ne bi bila odvisna od zahtev po všečnosti, kognitivni nezahtevnosti in preprostosti.