Optimizem proti realizmu

Resnično, širi se celo prepričanje, da bo družbena odgovornost podjetij in korporacij rešila nakopičene probleme sveta. Katastrofalne podnebne spremembe, družbene neenakosti in družbena nepravičnost, če naštejem le nekatere najbolj dramatične, bodo reševali z etiko, pravijo, zato se korporacije nenadoma zavezujejo, da bodo odgovorne. Ljudje se v resnici spreminjajo le, če so k spremembam siljeni, korporacije pa ne prisili k odgovornemu delovanju niti zakon, saj se mu znajo spretno izogniti. V davčnih oazah kopičijo bilijone dolarjev, ljudem pa trosijo v oči pesek, da bi hitreje zaspali. Njihovo vulgarno razumevanje manipuliranja z ljudmi povečuje škodo, svet pa je iz dneva v dan bolj pogreznjen v močvirje, ki ga oblikuje sicer vse manjša dobičkonosnost kapitala, medtem ko si lahko ljudje vrednote, kot sta pravičnost in etična odgovornost, nekam zataknejo – sledi namreč več istega.

Andrew Glikson (2016) piše: v zasebnih pogovorih mnogi podnebni znanstveniki izražajo veliko večjo zaskrbljenost zaradi napredovanja globalnega segrevanja in njegovih posledic kot v javnosti. Kot da ne bi želeli vznemirjati javnosti in po nepotrebnem tvegati, da jih razglasijo za tiste, ki širijo paniko, nekaj torej, česar si nihče ne želi. A čemu tega ne bi naredili, saj v zadnjem času celo najbolj konservativni svetovni politiki uporabljajo v svojih javnih govorih zelo hude besede, kot so dramatične družbene spremembe, za katere navijajo, pri tem pa se sklicujejo prav na znanstvenike? Zakaj torej ne bi dodali, kar piše Glikson, ki je znanstvenik, saj vemo, da se znajo ljudje odzivati tudi drugače, ne le panično: Kritično merilo, ki je dokončno za globalno segrevanje, je atmosferska koncentracija toplogrednih plinov, ki se je povečala z 280 na 419 ppm, kar je za približno 49 % od predindustrijskega časa, o čemer mediji in politiki le redko spregovorijo. Drugi parametri podnebnih sprememb, na primer raven metana in dušikovega oksida, so se povečali za približno trikrat. Medtem ko se mnenja novinarjev, politikov, ekonomistov in družboslovcev množijo, se manj pozornosti namenja temu, kar nakazuje podnebna znanost, zaradi česar je globalni odziv na grozečo nesrečo vse bolj nepomemben. Retorika enih tako povečuje pri ljudeh občutek, da se ves svet pospešeno trudi narediti vse potrebno, da bo prihodnost zares lepa in zelena, tehnološko napredna in polna blagostanja za vse ljudi, obenem pa objektivni znanstveni podatki ostajajo v senci, neomenjeni in prezrti, kot da jih ni, kot da so povsem nepomembni. Besede politikov naj tako pomirjajo ljudi in jim zagotavljajo takojšno akcijo, znanstvenikom pa je naročeno, naj povedo le tisto, kar naj bi ljudje slišali, da ne bi postali panični ali celo vzeli zadeve v svoje roke. Andrew Glikson: Za sporočanje motečih dokazov je treba plačati visoko ceno, vključno s psihološkimi dejavniki in/ali socialno in poklicno izolacijo. Osebni optimizem lahko premaga realizem. Nekateri znanstveniki se bodisi cenzurirajo kar sami bodisi so njihovo delo zatrli ali zavrnili v institucijah ali v medijih, tudi v vladi in v akademskem svetu. Posamezniki so celo izgubili svoje položaje.
 
Resnično, na delu je psihologija vsakdanjega odzivanja ljudi na realnost, ki jo politiki dobro poznajo, sočasno pa jo tudi s pridom izkoriščajo za svoje namene oziroma interese, ki so popolnoma jasni in razvidni vsakomur: ostati na oblasti. Odzivanje je zato nekonsistentno in razcepljeno. Glikson: Ni redkost slišati ljudi, ki kritizirajo podnebne znanstvenike, češ da jim ne povedo več o prihodnjem podnebju, čeprav se mnogi, ko jim to povedo, odmaknejo. Potem je tam še množica lažnih obljub politikov.
 
Politiki niso znanstveniki in ne poznajo dovolj objektivnih podatkov o podnebnih spremembah, ki so hitrejše in obsežnejše, kot mislijo. Sklicujejo se na znanstvenike, vendar selektivno in po premisleku, ki jim pove, kako se naslavljati na javnost, kot da je neumna.
 
Pa vendar jim ni mogoče pritrditi, saj je javnost lahko mnogo revolucionarnejša od še tako navidez revolucionarnih politikov. Zgodovina potrjuje zapisano in v prihodnosti ne bo nič drugače.