Opravičilo najinim in drugim otrokom

Kot otrok socializma sem velikokrat doživel, da kake dobrine ni bilo. Da ni bilo mesa, pomaranč, čokolade, kave, praška. Potem še socializma ni bilo več. Napočilo je obdobje kapitalizma, najboljšega sistema družbenega življenja, kar jih je pod soncem. Vsaj tako so nam govorili osvoboditelji, liberalci, demokrati in drugi, kar jih je imelo interes za kapitalizem. In smo se vpregli v voz, saj nam drugega ni preostalo. Dobrin je bilo, kolikor hočeš. In kapitalizma tudi.

Potem smo noreli sem in tja, kajti ves čas je bilo treba delati; verjeli smo jim, ko so nam govorili, da moramo to in da moramo ono. Govorili so nam tudi, da mora vse rasti. In je raslo, ker smo tekmovali med seboj in se priganjali in se trudili in smo bili pridni in ubogljivi in delavni, kot so pridni in ubogljivi in delavni pravi Slovenci, in smo delali po 16 ur na dan, kjer smo verjeli, da moramo imeti več kot sosedje in da so v koreninah naših življenj krščanske vrednote. Poleg tega smo iskali izgovore, da nam ni treba skrbeti za edini planet, na katerem živimo. Bodo že drugi, smo si mislili, sploh je pa Slovenija zelena in čista in lepa. Ali pa sploh nismo nič mislili. In nam je bilo popolnoma vseeno. Norčevali smo se iz znanstvenikov in jih zmerjali, češ da so gotovo podkupljeni, ko so nam govorili o podnebnih spremembah in o tem, da jih povzročamo sami in da to ni dobro, če pa niso podkupljeni, so pa šalabajzarji. Kurili smo nafto in zemeljski plin in drva in premog, gradili smo termoelektrarne in zapravljali milijarde za orožje in ništrc. Bili smo arogantni in vzvišeni, pokroviteljski in narcisoidni. Zaverovani smo bili vase in v kapitalizem, ki je bil tako neverjetno dinamičen in učinkovit in revolucionaren in dober do nas. Ustregel je vsaki naši želji, še preden smo utegnili odpreti usta in povedati, kaj bi zares radi. Hladilniki so bili vedno polni, ker je bilo treba vsak dan jesti. Jedli smo in jedli in se basali z mesom in gojili živali, da smo jih nato klali, da smo še več jedli. Nismo se menili za metan v zraku in za druge toplogredne pline. Znanstveniki se itak motijo, smo govorili drug drugemu ter iskali primere, ko so se zares zmotili. Potem smo nerazumno verjeli, da se motijo tudi sedaj, ker so se zmotili enkrat ali dvakrat v preteklosti. Prepričani smo bili, da moramo jesti trikrat na dan, da je treba menjati cunjice vsakih nekaj mesecev, da moramo, spet smo pri treba je, kupovati in kupovati, da bo proizvodnja naraščala in se bo blago kopičilo, tudi če ga nihče ne potrebuje. Naš bog je bil denar in zanj smo bili pripravljeni žrtvovati tudi svoje zdravje, če je bilo treba. In treba je bilo, ker je denar tako kul. Z njim lahko kupiš blago in dobrine in še več blaga in še več drobin. Zato je treba delati, da ga imaš veliko. In ko ga imaš veliko, smo verjeli, da to ni dovolj, da ga je treba imeti več. In ko ga imaš več, smo vztrajno zatrjevali, da ga je treba imeti še veliko več. Ni se nam zdelo potrebno misliti na jutrišnji dan, saj je zadoščal trenutek, v katerem smo uživali. Potem smo hoteli še več užitkov. Treba je bilo uživati, saj smo verjeli, da je življenje en sam dolg užitek, kaj pa drugega. Hoteli smo razvoj in napredek in še več razvoja in napredovali smo iz dneva v dan. Dokler nismo prišli do konca.