Onkraj vsakdanjih zadev

Vprašanje, ki je v osnovi etično, vztraja iz pradavnine in bo vztrajalo še naprej; preprosto ne more biti drugače. Čisto vsak človek se zato kdaj pa kdaj vpraša, kako naj živi, kaj naj dela, vpraša pa se tudi, kaj bi moral narediti, kaj bi bilo treba narediti. Intuitivno morda čuti, da se s takim spraševanjem obrača k nečemu, kar je onkraj vsakdanjih zadev, onkraj tega, kar se pojavlja in nastaja, nekaj torej, kar vztraja in je morda večno. Ne ve, kaj naj bi to bilo, ne ve, če sploh obstaja, čuti pa, da je smiselno razmišljati, da mora nekaj jamčiti za moralo onkraj vsakdanjih, partikularnih moralnih pravil. Če namreč takega garanta ni, je vsaka partikularna morala že sama sebi avtoriteta – tudi Hitlerjeva in Stalinova. Ali pa Trumpova.

Včerajšnji The Guardian poroča, da je ameriški predsednik Donald Trump, natančneje vladni The Bureau of Land Management, odobril črpanje nafte in zemeljskega plina na sicer zaščitenem okolju, ki se imenuje Arctic National Wildlife Refuge. Tam lahko po novem korporacije načrpajo toliko nafte, ki jo nato potrošniki pokurijo, seveda, da bo odromalo v ozračje vsako leto dodatnih 0.7 milijona do 5 milijonov metričnih ton ogljikovega dioksida, kar je isto, kot če bi na ceste vsako leto postavili nov milijon vozil.
 
Človek ne more verjeti svojim očem in se nemočen sprašuje, kaj se dogaja in zakaj.
 
Vprašanja kajpak terjajo odgovore. Ti proizvajajo vednost. Sledi novo vprašanje. Je vednost dobro? Ko raziskujemo svet, odkrivamo nove razsežnosti sveta, spoznavamo svet, nimamo občutka, da delamo nekaj slabega, da so odkritja slaba in da bi morali svoje delo ustaviti. Spontano verjamemo, da delamo nekaj dobrega. Je torej mogoče reči, da vsi ljudje po naravi težijo k dobremu, kot je prepričan Aristotel, saj so zmožni za raziskovanje sveta in spoznavanje novega?
 
Je etičnost nekako vpisana v samo tkanino realnosti? Obstaja suvereni garant etičnosti? In če ni ničesar od tega, od kod vztrajni občutek znotraj mene, da nekako obstaja ultimativno dobro in da obstaja nekaj, kar jamči zanj?
 
In če občutek vztraja znotraj mene, vztraja v tem, kar imenujemo jaz? Ga proizvaja jaz? Je to njegova nujna iluzija?
 
Etičnost, ki se ne bi napajala iz človekovega odnosa do tega, kar ga presega, kar presega vsako končno obliko bivanja, bi bila zgolj morala, ta pa bi terjala od vsakega posameznika, da se prilagodi morali svojega časa, svojega občestva, svojega kluba, modni morali, neki partikularni morali pač. Hitlerjeva morala v tem primeru ne bi bila nič boljša in nič slabša od Gandijeve ali Jezusove.
 
Očitno ni tako. Torej mora obstajati nekakšen garant univerzalnega, ultimativnega dobrega onkraj vsakega partikularnega dobrega. Spoznanje se povezuje z drugim spoznanjem, ki ga je poudaril zlasti Kant. Človek lahko zaznava in razumeva svet le, če obstajajo apriorna pravila takega zaznavanja in razumevanja, saj jih ne more vsak človek vsakič znova, ko se rodi, ustvariti na novo.
 
Vsako razumno bitje zato lahko zaznava svet in ga razumeva, lahko proizvaja vednost o njem. Tako delovanje je dobro, če se podredi etičnemu imperativu, če torej sega onstran obstoječega.
 
Tako seganje je izjemno pomembno za razumevanje dobrega. Kant namreč upravičeno obrne logiko in reče. Ne obstaja dobro, ki ga opišemo in spoznamo, doumemo in dobimo globok vpogled vanj, nato pa delujemo skladno s takim spoznanjem. Zadeva je obrnjena. Najprej je etični imperativ, ki se mu podredim, s takim podrejanjem in zaradi njega ustvarim nekaj, nekaj naredim, potegnem potezo, in potem za nazaj ugotavljam, ali je to dobro in kaj sploh je.
 
Človek torej najprej nekaj naredi, šele potem spoznava, ali je naredil dobro ali ne. Ultimativno dobro je torej prazno, ni nič. To praznino napolnjujejo človeška bitja kot podložniki etičnega imperativa in ustvarjajo množico dobrega.
 
V orisanem obzorju ima Kant absolutno pav, ko vztraja, da se mora človek kot subjekt, podložnik etičnega imperativa obnašati skladno z njim iz čiste dolžnosti, ne zaradi svojih interesov, želja ali potreb.
 
Kant seveda ni bil naiven in je dobro vedel, da v tem svetu, v kakršnem pač živimo, tako delovanje ljudi, vsaj množično, sploh ni mogoče. Ljudje se v glavnem obnašajo preračunljivo in patološko, sebično in sprenevedavo, zato je z etičnostjo križ. Ta je še toliko večji zaradi moralne praznine, ki je vsepovsod, in zaradi delovanja ljudi, kakršen je ameriški predsednik, ki ga upravičeno prepoznavamo kot rakasto.
 
Podnebne spremembe so v orisani perspektivi tako rekoč idealna priložnost za množično etično delovanje, saj vsak človek ve iz lastnih izkušenj, da je nenadoma vse mogoče narediti, ko deluje nanj zunanja sila, čeprav še minuto nazaj zatrjuje, da taistega nikakor ne zmore.
 
To pa še ne pomeni, da se človeštvo lahko izvleče, kajti obstaja še ena možnost: da gre s pesmijo na ustih skupinsko rakom žvižgat.