Onkraj svobodne volje

Od svojih učiteljev sem se naučil veliko. Od Lacana na primer tega, da je psihoanaliza znanost o singularnem, ki je drugačna od znanosti, kakršna je fizika, a je še vedno znanost. Da zlasti ni kr neki, da ni Freudova domislica ali celo učinek njegove obsedenosti s seksom. Da je bliže matematiki in zlasti geometriji, skladno s Platonovim predlogom, naj vsakdo študira geometrijo, preden prestopi prag Akademije. Bližina matematike me je vselej pomirjala, kajti tamle zunaj je ogromno mnenj in za lase privlečenih razlag človeškega delovanja, ki prevladuje zlasti med psihologi. Kar niti ni čudno, saj prav iz Lacanovega koncepta človeškega bitja kot subjekta sledi izjemno pomembno spoznanje o paranoidni naravi ega ali jaza, celotne posameznikove osebnosti, ki nastaja skozi zapletena razmerja z drugimi ljudmi v imaginarnem polju, ki je polno strahov, tesnobe, prividov, iluzij in simulakrov, neučinkovitega razmišljanja, kako nas doživljajo in razumejo drugi ljudi, ki se jih po malem bojimo prav zaradi tega.

Zlasti pa me je pritegnilo Lacanovo nadaljnje razmišljanje o tem, kar je imenoval Freud nesimbolizabilno. Človek bi moral biti hvaležen Freudovim zapisom o tem, ki jih je najti v različnih besedilih, zlasti pa v pismih Fliessu, temu neverjetnemu dokumentu, ki pričuje za rojstvo psihoanalize.
 
Hvaležnost je zares utemeljena, kajti človekov odnos do nesimbolizabilnega ne pomeni, da se prej ali slej vsakdo znajde v mrtvem kotu, pred zaprtimi vrati, kjer ni poti naprej. Ne, res je prav nasprotno.
 
O tem priča čisto vsaka analiza. Pacient namreč počasi spoznava, tudi zato mora analiza trajati, da njegovo življenje, zlasti simbolno, ne poteka premočrtno od začetka h koncu, da ne poteka tako, da sanja o nečem, potem pa z vztrajnim trdim delom uresničuje sanje in se približuje ciljem, ki si jih je zadal. Spoznava, da poteka življenje bistveno drugače, da je polno prelomov, prehodov, brezen, stranpoti, slepih poti, vračanja, zank in povratnih zank, meandrov, vzporednic, poti, potk in kozjih stezic, ki jih je treba prehoditi in za katere se pogosto izkaže, da ne vodijo prav nikamor.
 
Pacient spoznava, da se mora zgoditi nekaj, kar ga vrže s stola, kajti brez takega dogodka ni ničesar novega, to pa pomeni, da je v življenju le več istega. Analiza je zato poseben prostor, v katerem se zgodi srečanje med analitikom in pacientom, posebno srečanje, ki ga nikakor ni mogoče preračunati vnaprej, srečanje, o katerem ni mogoče kalkulirati, srečanje, s katerim ni mogoče upravljati, kot skušajo že sicer ljudje upravljati s svojimi življenji in z življenji drugih ljudi, zlasti pa starši z življenji svojih otrok.
 
Transferni odnos, tako ga je imenoval Freud, temelji na čistem naključju in izhaja iz njega. Naključno srečanje tako vodi k odkrivanju in spoznavanju resnice [pacientovega] življenja, ki je nima analitik v svoji malhi že od samega začetka analize. V malhi namreč nima ničesar razen ideje o naravi spoznavanja sveta in resnice, o naravi in logiki samega dogodka, zato se tudi posveča matematiki.
 
O takem dogodku in srečanju nam pripoveduje sveti Pavel. Njegova pot v Damask je izvrsten primer možnosti naključnega srečanja, ki Pavla/Savla dobesedno vrže iz sedla, da pade po tleh in nima pojma, kaj se mu dogaja.
 
Tako je še eno temeljno Freudovo/Lacanovo spoznanje. Pacient nima pojma, kaj se mu dogaja. Ne drži več vajeti v rokah, saj jih v resnici nikoli ni, to je bila le iluzija, predati se mora, prepustiti logiki dogodka in njegovih učinkov, ki ga bodo dodobra spremenili in preobrazili. Česa takega ne more narediti nobena tableta – še kup tablet ne.  
 
Analiza je zelo osebna, intimna izkušnja. Analitik jo doživlja kot milost, kajti brez pacientov je nikoli ne bi razumel. Freud je imel tako izkušnjo v odnosu do Fliessa, zato je natanko vedel, kam nese analiza pacienta, h kakšnim mejam ga pelje in kako dobro se je prepustiti toku, da bi prišel, kamor je treba po nujnosti priti.
 
V tem je nekaj matematičnega, nujnega, natančno določenega in določljivega, čeprav je vse skupaj zavezano absolutni odprtosti [sveta] in nenavadni zmožnosti človeškega bitja, da se odpira odpiranju. In vse skupaj je bistveno onkraj običajnih razmišljanj o vprašanju, ali ima človek svobodno voljo ali pač ne. 
 
Končno sem se naučil, da sem do določene mere gospodar v svoji hiši in da sem obenem že ciljan, že odpeljan nekam daleč proč, že prerešetan z nujnostmi, ki jih ne razumem dobro. Vsemu temu se lahko prepustim in postanem subjekt ali pa še naprej živim v iluzijah, ki mi jih dnevno dostavljajo ti, ki imajo interes, da živijo ljudje v iluzijah – vključno z njimi samimi. Ali kot je dejal Šifra v Matrici: nevednost/brezbrižnost/ignoranca je tako f*** dobra.