Onkraj povsem normalnega

Ponuja se izjemno zanimiva vzporednica med rojevanjem psihoanalize in njenim vsakdanjim prakticiranjem ter razmišljanjem o globalnih podnebnih spremembah. Tako psihoanaliza kot poročanje o podnebnih spremembah imata namreč nekaj skupnega: osebno, intimno življenje ljudi. Naj pojasnim. Dokler so poročila o podnebnih spremembah abstraktne številke, na katere se spoznajo fiziki in matematiki, večina ljudi preprosto ne ve, kaj naj z njimi dela, zato jih ignorira. Ko pa se jih podatki in njihove razlage neposredno čustveno, ne zgolj kognitivno, dotaknejo, je nenadoma bistveno drugače. Enako je s psihoanalizo. Dokler je čudaštvo nekega s seksom obremenjenega Freuda, je pač nekaj, kar nas ne zanima, ko pa se uležemo na kavč, ker je našega trpljenja vendarle preveč, je nenadoma povsem drugače; izkušnja nas preprosto prepriča.

Ko je nekaj povsem drugače, mislim na novo prizmo, skozi katero gledamo v svet na nov način.
                           
Psihoanaliza se zato ne rodi kot psihoterapija, kot sem že večkrat poudaril. Freud jo od začetka razume kot novo teorijo človekove duševnosti, ki ni psihologija, ni medicina in ni biologija. Ta nova teorija nastaja kot rezultat potovanja v človekovo notranjost, ki ni izpoved, kot jo pozna katoliška korporacija. Še natančneje. Je učinek potovanja v vsakdanje življenje, ki je navzven vselej videti kot povsem normalno.
 
Izkaže se, da so onkraj povsem normalnega življenja drame, ki dobivajo skozi pripovedi pacientov nove, nenavadne razsežnosti, zaradi katerih se popolnoma normalno življenje nenadoma pokaže v precej drugačni luči od te, na katero smo sicer navajeni.
 
Trpljenje posameznikov tako ni več zgolj njihova posebnost ali celo bolezen, ampak je idiosinkratični vzvod za razumevanje splošne nesreče ljudi. Ko v analitičnem procesu posameznik preobrazi lastno mizerijo v skupno bedo, se mu odprejo nove poti, na katerih se lahko brani pred njo, jo razume in se spopada z njo. To ne pomeni, da postane normalen, pomeni pa nove možnosti za odnose do vsakdanjega življenja, ki ga ljudje najpogosteje doživljajo in razumejo spontano na način, ki jim ga omogoča zavedanje sebe in drugih ljudi. Nove možnosti nastajajo z vzpostavljanjem razlike med spontanim zavedanjem sebe in sveta ter kritično zavestjo, ki se ne zadovoljuje s tem, kar je spontano in domnevno nevprašljivo.
 
Psihoanaliza torej ni terapija, ki naj pomaga ljudem, da v njihovih zdravih telesih začne prebivati čisti umi, saj je nekaj drugega. Je potovanje po razsežnostih simbolnega in imaginarnega sveta, na katerem prepoznavamo in razumemo, zakaj Odisej ni le izmišljeni antični junak, heroj tragičnega, ampak je večni simbol človekove zavesti o eksistenci, ki ne more biti niti čista niti zdrava, saj je vselej zavezana nevednosti, zaradi katere človek ne pozna nezavednega in slabo razume samega sebe.
 
In ne govori o notranjem peklu, kot ga imenuje Freud, saj v sodobnem svetu največkrat nima nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal. Zavest o njem sicer ne pomeni, da pekel izgine, tlakuje pa pot, po kateri je mogoče vsaj do določene mere izstopiti iz njega in vzpostaviti razdaljo.
 
Tudi globalne podnebne spremembe so že take, da je povsem jasno tole. Medtem ko posamezniki še
vedno verjamejo, da je vsakdo središče svojega duhovnega sveta, kar je sicer čista iluzija, kot je pokazal Freud, je prav tako vsakdo prepričan, da je narava pač tam zunaj, kar pomeni, da lahko nanjo vplivamo, ne da bi ona vplivala na nas.
 
Da torej lahko sanjamo o nekakšnem uspehu in sledimo zastavljenim ciljem, h katerim se priganjamo in nas priganjajo, obenem pa naivno verjamemo, da za vse skupaj ni treba plačati nobene cene.