Oglaševanje – nekoč in danes

Če vaša žena ne zna kuhati, se ne ločite od nje – ohranite jo za hišnega ljubljenčka (a pet) in jejte pri nas. Tak je bil nekoč oglas, za katerega so njegovi oblikovalci bržčas verjeli, da je dober in učinkovit ter za silo humoren, če nanj pogledamo nekoliko ironično. Ali pa tale: Bolj ko žena dela, bolj srčkana je na pogled. Žena namreč ne sodi le za štedilnik, temveč je zavestni del stanovanja ali hiše, ki ve, kaj vse mora narediti, da bo možev pogled nanj in nanjo zadovoljen. Neki drugi oglas izpred let pa takole nagovarja potrošnike: Raziskave so pokazale, da zdravniki najraje kadijo cigarete znamke Camel. Na slovenski nacionalni televiziji lahko v teh časih že dlje spremljamo oglase za žar. Dva moža, eden je zelo visok, drugi zelo nizek, oglašujeta pečenje mesa na žaru. Izkušnja ni le zanimiva, temveč je tudi precej zgovorna. Medtem ko znanstveniki objavljajo študije, ki nesporno dokazujejo povezave med rakom, srčnimi obolenji in uživanjem rdečega mesa, in medtem ko drugi znanstveniki prav tako dokazujejo močne povezave med industrijo pridelovanja mesa in podnebnimi spremembami, naj bi navadni smrtniki sproščeno uživali v poletju, pekli rdeče meso na žaru in ga jedli. Čez nekaj desetletij bodo zanamci delali kompilacije videov s skupnim naslovom To so oglasi iz preteklosti, ki bi bili danes strogo prepovedani. Ne bi bili niti mogoči, ljudje bi namreč iskreno začudeni spraševali, zakaj bi kdo oglaševal rakotvorno meso, tako kot si danes ne moremo predstavljati, da bi zdravniki oglaševali kajenje cigaret. A miniti morajo desetletja, da dovolj ljudi dojame, kako problematične in nevarne so nekatere zadeve, ki so na prvi pogled videti celo zdrave, estetsko dovršene in razumne. Sklicevanje na razum je namreč lahko tudi odlično kritje za krepitev človekove odvisnosti od zavajajočih, neumnih in celo nevarnih vsakdanjih zadev.  

Belopolta deklica sprašuje temnopolto: Zakaj se pa ti ne umiješ z milom znamke X? Estetika preproste vsakdanje izkušnje izpostavi domnevno nedolžnost in naivnost belopoltega otroka, temnopoltemu zapisano vprašanje namreč ne pride niti na misel, obenem pa poudari pomen prav tako vsakdanje izkušnje, da se ljudje pač umivajo, ko so umazani. Drugačna barva kože je tako v nekem trenutku zgolj nesrečni slučaj, ki je pomemben le toliko, kot so sicer pomembne vsakdanje trivialne zadeve, v ozadju pa je vendarle razvrščanje ljudi na te, ki so čisti, in one, ki pač niso, bi pa lahko postali, če bi se malo potrudili ali vsaj posegli po najnovejšem izdelku na trgu.
 
Podobno je z zdravniki, ki morda celo iskreno verjamejo, da so cigarete dobre za zdravje, toda taka iskrenost je v trenutku na meji med še sprejemljivim in absolutno nesprejemljivim, za vpogled v to pa zadošča že kratek razmislek o orjaških količinah metana in podnebnih katastrofah, ki se ne menijo za blagostanje ljudi. Nagovarjanje ljudi, naj jedo rdeče meso, je tako na prvi pogled res smiselno, saj je v takem mesu cela vrsta za človeka koristnih molekul, toda oglaševanje je vendarle neustrezno, ker dobimo enake molekule tudi iz drugih virov, obenem pa kot vegani in vegetarijanci skrbimo vsaj malo za to, da živali ne trpijo in da je metana vsaj nekoliko manj v ozračju.   
 
Znanstveni vpogledi v naravo realnosti so tako močno orodje za dekonstrukcijo vraževerja, naivnosti in zmotnih prepričanj, toda psihologija osebnosti nam sočasno pove, da je čisto vseeno, kaj verjamemo, dokler se realnost spreminja tako, da neposredno ogroža preživetje.
 
Šele čez čas se bo zato mogoče mirno pogovarjati, kako zelo pomembno je bilo sklicevanje na razsvetljenstvo v začetku 21. stoletja, ko je še bil čas, da ustavimo vlak, ki očitno drvi v brezno.