Odvrnitev od ničvrednosti

Tole mi je te dni napisala Ana. Skušam se spomniti, kaj je bilo tisto, kar ste storili vi, v obdobju, ko sem zelo veliko razmišljala o samomoru. Ne spomnim se točno. Ne vem, ali sem bila tako pogreznjena v svoje lastno trpljenje, da se tega ne morem spomniti. Vem pa nekaj: nikoli mi takrat niste dali občutka, da sem zaradi razmišljanja kaj manj vredna. Prav nasprotno. Znali ste mi dati občutek vrednosti. Kaj je tisto, kar človek potrjuje v drugem, ko ta nima ničesar, kar bi bilo vredno potrjevati, oz. drugače, kako najde v človeku tisto nekaj, kar ga odvrne od lastne ničvrednosti? Razmišljanje, da je življenje človeku podarjeno, da je njegova dolžnost, da ga živi, se zdi razmišljanje v pravo smer. To je tisto, kar ste meni povedali vi. Postavili ste visok nivo, ki ga nihče ne presega. Vedno znova ljudi primerjam z vami in si s tem zapiram pot. (…) Komaj čakam jutri zjutraj. Razmišljanje, ki me pelje v krogu, je bilo tudi razmišljanje v tem enem dnevu, ko sem čakala na vaš odgovor. Noro, kako čakam vašega odgovora. Vmes vas skušam spodbuditi, vas spomniti, da obstajam, da sem tudi jaz (pa nisem naredila ničesar). Včasih se bojim, da boste ob vseh ljudeh enostavno pozabili, kako pomembne so vaše besede za mojo lastno vrednost. Če so mi vaše besede tako pomembne, če je vaše potrjevanje moje eksistence, meni,  tako zelo pomembno, si ne upam pomisliti na posledice, ko bi se odločili, da me sovražite. Vem, da sem si včasih želela (ne nezavedno), da me sovražite, da me ne marate, danes pa se vsak dan zahvalim, da tega niste naredili. Da ste vztrajali. Rada vas imam, bolj kot si sploh lahko predstavljate. Ana

In moj odgovor – jutri zjutraj.
 
Sočutje. Pomembno je sočutje, pravijo. Res je zelo pomembno. Toda ni lahko biti empatičen z drugimi ljudmi. Bolečina drugega je lahko neznosna. Sočutje s trpljenjem drugega človeka je izjemno zahtevno. Ko čutiš bolečino drugega, namreč čutiš bolečino; ne moreš biti brezbrižen do nje. A kdo bi hotel čutiti bolečino (drugega)? In trpljenje drugega? Raje se mu izognemo, kot bi se radi izognili lastnemu.
 
Sočutja se človek ne more naučiti na seminarju. Še manj se ga lahko nauči iz knjig. Lahko pa globoko v sebi odkrije, da je zmožen za sočutje. Ko se na primer sooča z ne-smiselnostjo lastne eksistence, s svojim trpljenjem, z bolečino. Potem nujno spoznava, da drugi ljudje niso dosti drugačni, kot je on sam. Da so drugačni, a ne prav zelo. In da je sočutje poseben vzvod, zaradi katerega smo drug z drugim, ne da bi si šli preveč na živce. Kajti zaradi zmožnosti za sočutje se človek preobrazi. Zlasti postane manj narcističen in manj nadut. Bolj je odprt do sebe in do drugih ljudi. Morda je celo odprt na način, ki ga nekateri ljudje povezujejo z Bogom. Meni je vseeno zanj, ker ne vem, ali obstaja ali ne. Ni pa mi vseeno za druge ljudi. Ker vem, da obstajajo. Čisto zraven mene so.
 
Čisto zraven mene je neizmerno bogastvo, ki ga ne dosega noben kapital. Kapital so sicer ljudje in kapital je to, kar imamo lahko med seboj. In imamo lahko tako veliko.
 
Ni nujno, da imamo, a lahko bi imeli. Resnično, če bi bili kakor otroci, kot je rekel Jezus. Morda tega celo ni rekel, a saj ni pomembno. In otrok je vsakdo, ki daje drugemu in ne pričakuje, da bo dobil kaj nazaj.
 
Obstaja darilo, ki ga lahko vsak človek da vsakemu drugemu človeku. Človekovo telo se ves čas obnavlja in zdravi samo sebe. Človek se lahko dotika drugega človeka in njegova bližina ga zdravi.
 
Zame je zato pomembno, kako se ljudje dotikajo drug drugega. In si želim: ne dotikajte se me tako, da me boste ranili. Naredite nekaj, da se bo moje blagostanje povečalo. In jaz bom storil enako – za vas. Ali nekoliko drugače: vsak človek se sprehaja skozi življenje z zmožnostjo, da naredi nekaj dobrega – ta je v njem in povsod okoli njega, saj velja za vsakega človeka.   
 
Obstaja črta, ki jo je mogoče prestopiti. Potem ni poti nazaj. In onkraj se človek počuti povsem drugače.
 
Počuti se, kot bi se vnovič rodil. Potem je preprosto odprt. Do drugega človeka. To je vse.