Odprto pismo vsem učečim se ljudem

Kot učeči se človek menim, da je moja dolžnost zelo jasna in nedvoumna: razmišljanje in ustvarjanje teorij, ki odpirajo prostore za razlike, kontingenco in antagonizme. Zakaj je moja dolžnost ravno taka, ne pa drugačna?

Ker nas je zgodovina poučila, da je glavna vrednota vsakega resnega razmišljanja o svetu odprtost, kajti svet ni zaprt, ni končen in dokončen, ni tak, da bi lahko o njem izrekli zadnjo besedo. Da bi se torej izognili vsaki dogmi, moramo kultivirati odpiranje in odprtost, se pravi razliko. In zakaj kontingenca? Iz istega razloga, kajti svet ni dokončan, obstajajo pa ljudje in sile, ki ga hočejo zapreti in dokončati.
 
Antagonizmi so vgrajeni v njegovo naravo, so ključni pogoj njegove dinamičnosti, ki omogoča napredek in spreminjanje, vendar le po pogojem, da ljudje vztrajajo v odprtosti.
 
Družba kot celota tako uteleša notranje kontradikcije, protislovja, nasprotja, spore in konflikte; odnosi med akterji in družbenimi agensi niso povsem predvidljivi, niso razvidni na prvi pogled, niso očitni in niso neposredno dani na vpogled. Zaradi take narave družbe kot celote ni presenetljivo spoznanje, da ljudje spontano delijo realnost na javne in zasebne prostore: javni so obremenjeni z razmerji moči, zasebni so ali naravni ali vezani na delovanje svobodne volje, zaradi česar naj bi se ljudje v njih dobro počutili, saj naj bi imeli možnost, da jih spreminjajo skladno s svojimi željami.
 
Zadeve pa so zapletenejše. Lukács je zato nekoč upravičeno zapisal: prevladujoče oblike razmišljanja ljudi so prepletene s prevladujočimi oblikami družbene organiziranosti in vsakdanjega življenja. Torej je svet, javni in zasebni, odvisen od načinov razmišljanja ljudi o njem, saj je njihovo razmišljanje neposredno prepleteno z njihovim spontanim delovanjem. Ni torej vseeno, kako ljudje razmišljajo o svetu in svojem položaju v njem. Sledi vprašanje.
 
Kako postanejo ljudje subjekti v družbenem polju, kako so kolektivni subjekti avtonomni in kako lahko vplivajo na sistem skupnega življenja? Kot posamezniki seveda lahko vplivajo malo, kot kolektivni subjekt lahko vplivajo veliko; torej navijamo za kolektivne subjekte.
 
Logično je, da ne moremo spreminjati zgolj sebe, ker ipso facto spreminjamo družbene procese.
Tudi če hočemo spreminjati le sebe, prispevamo k družbenim procesom: obstaja konservativno spreminjanje sebe, ki ne spreminja družbenih procesov, ampak se jim zgolj prilagaja po načelu več istega – človek se v takih primerih spreminja, a po vnaprej določljivih tirnicah; lahko se spreminja skladno z družbenimi spremembami, ki jih s spreminjanjem omogoča in podpira.
 
Konservativno spreminjaje sebe je reaktivno. Reaktivne sile pa nas omejujejo, delajo nas invalidne, ločujejo nas od tega, kar bi lahko naredili ali dosegli. O ustvarjalnosti lahko govorimo le toliko časa, dokler skušamo iznajti nove oblike življenja, dokler potrjujemo življenje, ko prenehamo biti zgolj reaktivni.
 
Brez zgodovinskih premikov, za katere so poskrbeli pogumni in pametni ljudje, ne bi bilo
kartezijanskega zaupanja v znanost, Kantovega zaupanja v človekovo naravo, Heglovega zaupanja v um in zgodovino. Lahko smo kritični do teh ljudi, toda naše kritiziranje ne more spremeniti zgodovinskih dejstev, zato jim moramo biti najprej in predvsem hvaležni.
 
Na začetku novega šolskega leta je tako koristno predlagati seznam literature, ki naj bi jo učeči se ljudje prebrali. Naj kar takoj omenim eno: Ken Robinson, Lou Aronica, Kreativne šole. To so šole, ki že po imenu vzbujajo upanje, da se učenci v njih ne učijo na pamet, da jih ni strah testov, da se ne grebejo za ocene, da se ne dolgočasijo, da se ne učijo za kompetence, ki jih potrebujejo kapitalistični trgi, da njihov cilj ni doseganje vnaprej določenih standardov, da ne izgubljajo svojih talentov, še preden spoznajo, da jih sploh imajo, da ne razmišljajo o rezanju žil, da niso depresivni, da na zabavah, ki jih prirejajo ob vikendih, ne teče v potokih alkohol, ampak teče predvsem beseda.
 
Poleg te knjige priporočam še nekatere, kajti v resnici ne bi smeli biti preveč presenečeni, če ugotovimo, da ljudje premalo berejo, se premalo pogovarjajo in so čisto preveč odvisni od alkohola, tobaka, sladkorjev, rdečega mesa in drugih problematičnih molekul. Ne bi smeli biti presenečeni nad dejstvom, da živimo v sistemu, ki od nas terja predvsem konformizem, ubogljivost, pridnost, tekmovalnost, individualizem, kopičenje blaga, potrošništvo in komaj kaj drugega.
 
Adorno je pred desetletji spisal knjigo o naravi minimalnih pričakovanj. Njen naslov: Minima Moralia. Podnaslov  knjige je izjemno zgovoren: refleksije iz poškodovanega življenja. Adorno ima prav, če ga lahko parafraziram: na svetu živi veliko preveč poškodovanih ljudi, ljudi, ki jih poškoduje vse zgoraj našteto, ljudi, ki nimajo dostopa do kapitala, priganjajo pa jih k delu, kot da so črna živina, potem pa vrednost, ki jo ustvarijo, spravijo v svoje že sicer prenapolnjene žepe.
 
Preživimo lahko samo skupaj, zato je na vrsti nova knjiga: Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti. Tudi ta knjiga prinaša refleksije iz poškodovanega življenja, ujetega v nacionalizme, ki se danes širijo kot gobe po dežju, medtem ko se ljudje zlagoma navajajo na rezilne žice, visoke zidove, tehnične ovire in proteste proti tujcem, migrantom, prebežnikom, ki jih nihče ne želi imeti v svoji bližini.
 
Ellen Meiksins Wood je spisala izvrstno knjigo o nastanku kapitalizma (The Origin of Capitalism), obenem pa je bila ena redkih ljudi, ki se ni bala glasno izreči Marx. Napisala je tudi knjigo o demokraciji proti kapitalizmu (Democracy Against Capitalism); prebrati bi jo moral vsak človek, ki trdi, da je za demokracijo.
 
Vse skupaj bi se moralo premakniti v levo, zato predlagam še tole: Razmig Keucheyan, The Left Hemisphere: Mapping Critical Theory Today.
 
V novem šolskem letu vam želim veliko odprtosti, kreativnosti, kritične misli, srečevanj, novih idej ter osebne izpolnitve, ki jo prinaša in omogoča učenje novega.
 
Mimogrede: si predstavljate, da obstaja šola, v kateri se otroci borijo za pravico, da ostanejo v njej tudi po pouku, resno pa tudi razmišljajo, da bi ukinili poletne počitnice ? Imenuje se demokratična in zares deluje. O njej pišeta Ken Robinson in Lou Aronica.