Odpornost demokracije in kup papirjev

V življenju se lahko naučimo, da so problemi zelo dobra zadeva. Zakaj so dobra zadeva? Ker nosijo s seboj obljubo spremembe, napredka, nečesa dobrega. Če se jih znamo lotiti na učinkovit način, lahko izboljšamo svoje življenje. Drugo je, če se jih ne znamo ali nočemo, če bežimo pred njimi in nas je strah. Vzemimo pod drobnogled aktualen primer. Politik se vpraša: Kdo nas [lahko] uči demokracije? Iz načina, kako ga zastavi, smemo sklepati takole. Tako vprašanje zastavljajo ljudje, ki morda verjamejo, da jih nihče drug ne more poučevati o demokraciji. Verjamejo, da vedo, kaj je demokracija, da jih ni treba poučevati, da se njihovo znanje o demokraciji ne more spremeniti, da torej vedo o njej vse. Toda tako razmišljanje je sporno skoz in skoz. Kako to vemo?

Da bi odgovorili na zapisano vprašanje, lahko potegnemo vzporednico. Evolucijska teorija nam pove, da je evolucija proces spreminjanja. Genetski zapis je tak, da pri njegovem kopiranju nujno nastanejo drobne spremembe. Nekatere od njih se ohranijo, druge ne. Ne znamo si predstavljati, da bi se evolucija ustavila, da ne bi bila mogoča nobena sprememba več. Zakoni fizike tega ne dovolijo: vselej so možne spremembe, genetski zapis se vedno lahko še nekoliko spremeni.
 
Obstaja še ena vzporednica. Ljudje se bodo vedno soočali z novimi problemi v okoljih, v katerih se bodo znašli. Nemogoče je, da ne bi nastal noben nov problem. In novi problemi terjajo novo vednost, nove odgovore na nova vprašanja. 
 
Novi odgovori so lahko zelo natančni, toda vselej bo obstajala možnost, da jih bodisi izboljšamo, in možnost, da artikuliramo nova vprašanja, ki kajpak terjajo novo vednost. Vednost je odporna, rezilientna, toda vedno je možna kaka sprememba.
 
Še več. Mogoče je tudi, da razvijemo nov način razlaganja ali reševanja problemov, nov okvir, znotraj katerega razmišljamo in iščemo odgovore na vprašanja.
 
Naj zapisano povzamem s preprostim miselnim eksperimentom. Živi pisatelj, ki piše zgodbe. Zapisuje jih na papir. Nekega dne umre, njegovi potomci pa najdejo v njegovi sobi kup popisanih papirjev, potem pa odkrijejo še kup nepopisanih papirjev. Ali bi lahko nanje napisali nove zgodbe? Seveda bi jih lahko.
 
Univerzalna resnica je, da lahko pripovedujemo zgodbe o realnosti, ki jo živimo, da lahko pripovedujemo nove zgodbe o realnosti, da lahko spreminjamo samo realnost, ki terja nove pripovedi, in da lahko ustvarimo nove načine pripovedovanja zgodb o realnosti.
 
Ubog je zato človek, ki misli, da vse ve, da vse razume, da mu ni mogoče povedati nobene nove zgodbe, da se svet ne bo več spreminjal, da se nekaj v njem ne bo več spreminjalo. Še slabše je s človekom, ki zase misli, da se ne bo spreminjal, češ da je tak in tak in da drugačen ne more biti.
 
Sedaj lahko poskusimo z definicijo demokracije. To je odprt način skupnega delovanja ljudi, ki ohranja samega sebe – v odprtosti. Torej se nenehno evolucijsko spreminja, popravlja napake in vztraja. Ni način vladanja, ni način delovanja političnega sistema, temveč je način, kako različni ljudje vedno znova  popravljajo napake in ustvarjajo pogoje za nove načine življenja in oblikovanja tega, kar bi lahko imeli med seboj.
 
Kdo torej lahko pove kaj novega o demokraciji? Vsakdo! Natančneje: vsakdo, ki je odprt do novega. Ne more pa nihče, ki ni odprt. Slednji o demokraciji pravzaprav sploh ne more povedati ničesar smiselnega in vrednega nadaljnjega razmisleka.