Odpiranje vrat za več istega

Dobro se spomnim, ko je postal ameriški predsednik Ronald Reagan. Začenjalo se je novo obdobje zgodovine sveta. Potem je dolga leta sledilo kopičenje istega, marsikaj se je v imenu lepše prihodnosti za vse spreminjalo na slabše – za vse.

Nobenega dvoma ni, da je v obdobju hipertrofiranih telekomunikacij za ljudi pomembno, kaj jim ponujajo mediji, ti pa jim ponujajo zlasti to, kar je privlačno za oko in vzbuja prijetne občutke. Ljudje tako živijo kot v orjaškem inkubatorju, v katerem naj bi bili absolutno zavarovani pred grobim zunanjim svetom, hrana, ki jim jo pošiljajo neposredno v žilo, pa je natančno odmerjena, skrbno pripravljena in ves čas nadzorovana. Volivci se tako zanašajo na zaznave in občutke, zato ni težko razumeti, zakaj je toliko milijonov ljudi po vsem svetu goreče na strani Donalda Trumpa in drugih ljudi, ki imajo moč, hočejo moč, so močni in se prikazujejo kot voditelji, ki natanko vedo, katero smer je treba iti, da bo jutri na voljo – več istega. Vse je kot v nadaljevanki. Ko vidite prvih pet delov, ste lahko prepričani, kako bo v nadaljevanju, vendar želite videti še petdeset dodatnih epizod.
 
Podobe, s katerimi hranijo ljudi, občutki, ki jih krepijo, niso napačni, niso zgrešeni. So obdelani, fabricirani, dizajnirani in nadzorovani, niso pa napačni. So delčki realnosti, so resnični in taki, da ljudje vanje zlahka verjamejo. Kot verjamejo v pravljice in pripovedke, mite in legende. V njih je vselej vsaj zrno resnice, kot se reče, zato ne smemo biti prehitri in zatrditi, da je vse skupaj ena sama laž in teorija zarote.
 
Ljudje želijo verjeti v pravljice in zgodbe, zaradi katerih se dobro počutijo. Želijo verjeti v izbrane, selekcionirane prvine resničnosti in realnosti. Platonov filozofov je zato osamljen v pričakovanju, da mu bodo sotrpini sledili iz jame, v kateri je toplo, prijetno, vlažno, na stene pa se nenehno projicirajo zanje izbrane podobe sveta. Zakaj bi zapustili tako votlino? Ni logike.
 
Dokumentarni film o Reaganu in njegovi soprogi Nancy z naslovom The Reagans dobro potrjuje zapisano. Njegov režiser Matt Tyrnauer pravi: Trump in Reagan počneta veliko istih stvari, le z različnimi slogi izvedbe. Reagan igra predsednika. Ponuja svojo različico predsednika – nič drugače kot Michael Douglas ali Kevin Kline ali Martin Sheen.
 
Torej nastopa kot v filmu. Igra, kot da je svet film, v katerem ima ključno vlogo. In ljudje so gledalci. V taki vlogi ni treba biti radoveden in strasten raziskovalec sveta. Igralec mora igrati po režiserjevih navodilih in se z njim ne sme preveč prerekati, kar ga lahko odpusti. To je pravzaprav vse. Vedel je, kar je vedel, pravi Tyrnauer. Intelektualno ni bil radoveden. Ni bil globok razmišljevalec. Po srcu je bil reakcionar. Dobil je jedrske kode in ovalni urad ter največjo prižnico na svetu. In kaj je z njo naredil? Na resnično škodljive načine je poskušal izklopiti zvezno vlado. Izvajal je politike, ki škodijo Afroameričanom in ekonomsko prikrajšanim manjšinam. Verjel je stvarem, ki niso resnične, in jih javno ponavljal. Ukvarjal se je z zanikanjem znanosti, navidezno je verjel teoriji stvarjenja nad evolucijo, ignoriral in zanikal je pandemijo aidsa. Dejal je, da drevesa povzročajo onesnaženje, kar nas zdaj spominja na Trumpa, ki pravi, da vetrne turbine povzročajo onesnaženje.
 
Kot rečeno: več istega. Kot bi trenil, mine pol življenja, le nasmeh je vse bolj grenak. Devetega novembra letos je bila temperatura morja blizu otočja Svalbard, od tam ni prav daleč do severnega tečaja, 16.6°C. Plus.