Odpiranje prostorov

V času protestov, ko številni ljudje na različnih koncih sveta terjajo svobodo in vztrajajo, da ne dovolijo posegov v svoja telesa, se je vsekakor smiselno vprašati, o kakšni svobodi govorijo, saj je vtis, da je zahteva po svobodi metafora, celo simbol, v katerem je zgoščenih več idej. Naj kar takoj položim karte na mizo: osvobajanje ljudi je bilo v zgodovini velikokrat, morda celo vselej, povezano s preseganjem ekonomske odvisnosti, z idejami o drugačnih medsebojnih odnosih, pa tudi z razmisleki o spreminjanju človeške duše. To so tri razsežnosti zahtev po svobodi, ki jih velja vedno znova premisliti, preden sklenemo, da so ljudje čudni, ker terjajo svobodo, češ da so že dovolj svobodni ali pa so svobodni celo preveč.   

Človek lahko reče, da potrebuje več svežega zraka, pa to ne pomeni zgolj tega, da si želi ven, na svež zrak. Po navadi misli na svežino duha, na njegovo odprtost, na ustvarjanje novih pogojev za drugačne medsebojne odnose. Odpiranje prostorov za več svežega zraka pomeni odpiranje ljudi in njihovih duš bolj ljubečim medsebojnim odnosom, ki so odnosi medsebojnega sprejemanja, recipročnega altruizma in sreče.
 
Tako odpiranje že pomeni spreminjanje duše, spreminjanje pa zajema nove ideje o drugačnih medsebojnih odnosih. In drugačni odnosi ne morejo vztrajati in se razvijati v obstoječih družbenoekonomskih razmerah. Zadeve so medsebojno prepletene in močno odvisne.  
 
Povečevanje človekovih zmožnosti za ljubezen in to, kar imenujemo humanizem Drugega, spreminja medsebojne odnose, ti pa so kapital, kot je pokazal Karl Marx.
 
Ko sem pred leti spisal knjižico z naslovom Komunizem, sem mislil natanko na humanizem Drugega, na zmožnost ljudi, da z odpiranjem sami naravi odpiranja ustvarjajo drugačne medsebojne odnose, ki terjajo družbenoekonomske spremembe – te vodijo v komunizem, v katerem so ljudje in njihovi medsebojni odnosi bistveno drugačni kot v kapitalizmu. Danes se vračam k tej ideji.
 
Odprti medsebojni odnosi so drugačni od odnosov v kapitalizmu, v katerem naj bi posamezniki kot atomi skrbeli zase in tekmovali drug z drugim. Predvsem so drugačni od odnosov, ki sledijo ključni logiki lastništva, ta pa je v kapitalizmu kajpak privatna lastnina.
 
Ljudje intuitivno razumejo, kaj pomeni posedovati drugega človeka, kaj pomeni lastiti si ga, kot da je predmet ali blago, ki ima ceno na trgu, kjer se kupuje in prodaja.   
 
Odprti odnosi ne prenesejo nobenega lastništva nad drugo osebo. Ta je svobodna in vstopa v medsebojne odnose po svobodni volji – prav tako izstopa, če meni, da so odnosi zanjo toksični ali da ji škodijo.
 
Nobene nujnosti ni, da odnosi trajajo vse življenje. Priseganje, da bosta mladoporočenca živela skupaj, dokler ju Bog ne loči, je zato problematična že v osnovi. Morda bosta, verjetno pa je tudi, da ne bosta – vsaj ne kvalitetno.
 
Odnosi lahko trajajo, če jih negujemo, kultiviramo, če skrbimo zanje, če smo – odprti. Trajajo kajpak tudi toksični odnosi, a teh si v resnici nihče ne želi. Nanje se lahko navadi, lahko jih prenaša in tolerira, vendar je to čisto nekaj drugega kot vztrajanje v ljubečem, odprtem odnosu do drugega človeka.
 
Ljudje prevečkrat prenašajo toksične odnose in jih racionalizirajo, češ da je vse v najlepšem redu. Prevečkrat se skušajo celo prisiliti v srečo, češ da se je treba potruditi in da je treba potrpeti.
 
Tudi na družbeni ravni velja isto. Ideološke prakse ljudi dobesedno silijo, naj bodo srečni, naj se trudijo, da bodo taki. Zlasti spolna morala je pogosto povsem na psu, ko so razmerja med moškimi in ženskami taka, da so celo ženske v obupu pripravljene reči, da je morda čisto prav, če jih moški kdaj pretepejo, češ da si to zaslužijo in da je podrejanje trdi roki v njihovi naravi. Da ne govorim o spolnem življenju, ki je bolj podobno posilstvu dvakrat na leto, kot pa ljubečemu srečanju dveh, ki se imata rada.