Odpiranje bodočnosti in resnična odvisnost

Kant, Hegel in Foucault imajo nekaj skupnega. Skupno jim je ugotavljanje, da človeška bitja morajo ustvarjati svet, da nimajo nobenega neposrednega, neposredovanega, direktnega odnosa do sveta samega, in da so pri tem vselej zapredeni v razmerja moči, da so torej v temelju njihovega odnosa do sveta povezave med oblastjo, močjo in znanjem. Prav tako pa jim je skupno spoznavanje, da so taisti človeški osebki zmožni za solidarnost, ki tudi pomeni, da je ljudem nekaj skupnega, da lahko imajo nekaj skupnega. In še: vsem trem je skupno spoznavanje posebne, nenavadne, na trenutke skoraj nerazumljive zmožnosti človeških bitij, ki se imenuje etičnost. Razumem jo kot odpiranje bodočnosti: človek se z njo odpira bodočnosti in sama bodočnost se odpira. To pa je čisto nekaj drugega kot kapitalistično tekanje za sanjami in njihovo domnevno uresničevanje na svobodnih trgih.

Na tej točki bi se rad še enkrat obrnil na Adorna, tega velikega misleca, ki sem mu nekoč posvetil knjigo z naslovom Sociologija glasbe po Adornu.
 
Človek je torej zmožen za solidarnost z drugimi ljudmi, zmožen je za podrejanje, zmožen je za etičnost. Prav.
 
Podrejanje ali subjektivacijo je težko razumeti, ker je tako zahtevna – za razumevanje pa tudi za uresničevanje v praksi, kot se reče, v vsakdanjem življenju. Z njo se nekaj uresniči. Kaj se uresniči?
 
Adorno skuša odgovoriti na vprašanje takole. 
 
Ko človeško bitje presega sebe, se ne dviguje v višave in ne spušča v globine k nekakšnemu pravemu, naravnemu jazu. Dogaja se nekaj drugega.
 
Pomeni, da se kot končno bitje, kar vselej je, presega na način, zaradi katerega se končno odpira neskončnemu in postaja neskončno. Ko vztraja v taki drži, so dani pogoji za solidarnost z drugimi ljudmi, kolikor tudi ti vztrajajo v enaki drži. Solidarnost zato pomeni kolektivno udejanjanje neskončnega v končnem, pomeni njegovo odpiranje.
 
Natanko s tako držo človeško bitje kot subjekt dokončno prekine z razumevanjem sebe kot svobodnega bitja, kot osebnosti, ki uresničuje lastne potenciale, zdravo živi, zadovoljuje svoje želje, je gospodar v svoji hiši, ima svobodno voljo, se svobodno odloča za način življenja in verjame, da nosi v svoji notranjosti pravi, resnični jaz, ki ga drugi ljudje ne poznajo prav dobro.
 
Jaz ne more smiselno trditi, da je znotraj osebnosti, ki jo ima za svojo, še en jaz, tokrat pravi, ki ga je treba šele odkriti, in ne more smiselno reči, da on sam odkriva ta jaz, kot da obstajata dva (eden lažni, drugi resnični), kajti kdo v takem primeru odkriva pravi jaz? Ga odkriva pravi ali pač nepravi jaz? Če ga odkriva pravi jaz, je ta vselej že najden in odkrit, prav zato, če ga odkriva nepravi, je verjetno na nepravi poti, kar pomeni, da je v slepi ulici, ki vodi v slabo neskončnost. Naj se vrnem.
 
Zgodi se torej prelom, ki človeku omogoča, da je svobodnejši kot kadarkoli prej natanko v podrejanju, celo v odvisnosti, če lahko tako rečem, od neskončnosti, do katere se odpira. Človek kot subjekt je tako določen, vendar se ne določa sam. Določen je v odnosu do resnice, določa ga odnos do resnice, določa ga gibanje resnice same. Taka je odvisnost od resnice, je resnična odvisnost, je prava odvisnost.
 
Zaradi nje človek ni odvisen sam od sebe (in morda še od okolja, kot pravijo), ni on sam, gospodar samega sebe, identičen s seboj, ampak je notranje razcepljen, je zmožen biti več kot on sam, je zmožen dvigniti se nad sebe v sebi, kot pravi Adorno.
 
Ne potuje torej noter, v globine, da bi odkril pravi jaz, nobenega takega jaza ni, je zgolj privid, da obstaja tam nekje, ampak potuje tako, da se odpira neskončnosti, da je torej še vedno v sebi, da je on sam, le da je odprt. V sebi torej odkriva odprtost, ki ni substanca, ni ego ali jaz, ni nekaj. Odprtost ni stvar, ni predmet, ni objekt, ampak je čista diferenca.
 
Zaradi nje je odprtost, je možno odpiranje. Etičnost pomeni odpiranje same diference – sami diferenci, ki je v neskončnem.