Odhod aktualne vlade in spremembe v državi

Spremembe v državi, pravijo nekateri politiki, ki se pripravljajo na volitve, so nujne in neizbežne. Zveni zanimivo, morda privlačno, vsekakor pa pričakovano od teh, ki niso na oblasti, a bi jo radi imeli v svojih rokah. Če jo bodo imeli, naj bi poskrbeli za spremembe v državi, pač skladno z lastnimi izjavami. A to se bržčas ne bo zgodilo. Zgodilo se ne bo, ker se ne more zgoditi. O tem ne govorijo, ker bi pljuvali v lastno skledo, čeprav bi govorili resnico. Prav tako ne bo nobene zedinjene Slovenije in ljudstvo ne bo imelo oblasti; če mu bodo vrnili normalnost, kot jo imenujejo, bo zgolj na istem, kot je bilo prej, to pa pomeni kapitalistično tekmovanje za profite, privatiziranje, bogatenje elite, sanjanje vseh drugih in več istega. Puhlice, žargon in novorek – na vse to smo že tako navajeni, da nam je zgolj dolgčas.

Zdi se, da je dolgčas obvezen, ker je kapitalizem nespremenljiv. O socializmu ne govorijo, ker ne upajo, verjetno pa tudi ne znajo. Spremembe naj bi se dogajale znotraj istega okvira, je pač bolj varno, a dogajajo se že tako ali tako, ker jih terja sam okvir. Podpira in krepi jih, kapitalizem je pač silno dinamičen in nenehno spreminjajoči se sistem družbenega življenja. Proizvodnja dobrin je zato velika, proizvodnja vsega drugega takisto. Jutri ne bo nič drugače, ker je sistem dobro naoljena mašina. Dobro naoljena tudi mora biti, zato družbeni akterji zavestno ali nezavedno skrbijo, da vse teče, kot mora. Imenujmo to normalnost ali pač ne, je čisto vseeno. Kapitalizem kot dinamičen sistem normalno spreminja vse, kar ustvari, temu pravimo razvoj, napredek in gibanje za svobodo.
 
V kapitalizmu smo svobodni, vsakdo lahko uspe, če le hoče. Kdor ima, se mu bo še dalo, zato ne potrebuje nobenega motivatorja, motivira se že sam. Motivirajo lahko le vse druge, da ne bi ostali zadaj. Ostali bodo zadaj, ker je družbena mobilnost majhna, saj drugačna ne more biti. Oni zgoraj bodo zgoraj še naprej, oni spodaj bodo pač lahko samo sanjali, da bi bili zgoraj.
 
Vsi ne morejo biti zgoraj, saj bi potem izginila sama razlika med spodaj in zgoraj. Dokler bodo hierarhije, ne bo nič drugače. Hierarhije ne bodo čudežno izginile, saj obstajajo močni motivi, da se krepijo.
 
Močni motivi poganjajo kapitalizem, čeprav se pojavljajo tudi analize, ki dokazujejo, da je kapitalizem – nekoč velik motor človeškega napredka – izgubil moralni kompas, izgubil zaupanje javnosti in ga je treba nujno popraviti. Refren občasno ponudijo nekateri politiki, medtem ko so znanstveniki bolj ali manj tiho.

Ko nam politiki obljubljajo normalnost, je jasno, da ne poznajo pravkar omenjenih analiz, še bolj boleče pa je, da verjetno ne znajo misliti alternative, ki jo zaznamujejo nekatere koordinate.
 
Spravljam se k branju knjige z naslovom The Good, The Bad and The Greedy: Why We've Lost Faith in Capitalism (Biteback Publishing, 2022); spisal jo je britanski finančni novinar Martin Vander Weyer. Njegova pozornost je usmerjena predvsem na tisto razsežnost kapitalističnega življenja, ki jo imenujemo pohlepnost.
 
Kot rečeno, spremenilo se ne bo nič, le pohlepnost bo nekaterim prinesla več, ker pač ljudje, ki dobro delajo, tudi upravičeno veliko zaslužijo, na primer najmanj pet tisočakov neto mesečno, eliti še veliko več, kajpak, vsi drugi pa bodo lahko sanjali še naprej. Le redki se bodo vprašali, kako to, da tudi ostali delavci, ki ne le delajo dobro, temveč tudi garajo, ne morejo zaslužiti petih tisočakov mesečno. Tu nekaj smrdi, si bodo mislili. To pa je tudi vse.