Od Odiseja do partizanov in onkraj

Iz otroštva sta mi ostala v spominu prizora. Prvi prikazuje Odiseja in može, ujete v Kiklopovi votlini. Odisej pride na misel, da bi velikana z enim očesom oslepili z razžarjenim kolom – in tudi ga. Drugi prizor je tale. Odisej se vrne po dolgih letih domov. Nihče ga ne prepozna, nihče ne ve, kdo je. Prizor  je zelo preprost: Odisej vzame v roko lok in puščico ter jo izstreli skozi vrsto na poseben način postavljenih sekir. Njegova soproga Penelopa v trenutku spozna, kdo je, ker ve, da je tega zmožen le on; nihče od drugih mož ne uspe napeti njegovega loka. Zakaj sta prizora pomembna – ne le zame, temveč za vsakogar?

Nekaj dni nazaj, na začetku maja 2020, je bilo v zraku veliko idej o delavcih, pa o prazniku dela, o delavskih pravicah, o načinu življenja, za katerega so se nekdaj borili delavski sindikati. Poslušal sem pogovor z Alainom Badioujem (Le héros et la masse), potem pa sem razmišljal o današnjih junakih. Misliti mi je dal prav filozof, ki ne daje filozofskih nasvetov, kako preživeti izoliranost in kako razumeti svobodo v času pandemije, temveč mirno spregovori o človeku kot individualni singularnosti. Razmišljam torej o zmožnosti človeškega bitja, da postane individualna singularnost.
 
Razmišljanja o zmožnosti človeških bitij za etičnost nas prej ali slej privedejo do vprašanja, kako lahko nastane v polju družbenega nekaj zares novega, kako je možna kreacija, invencija novega. Vprašanje je pomembno zlasti sedaj, ko ima vsak človek novo izkušnjo, izkušnjo izoliranosti, ki dokazuje, kako zelo hitro se lahko marsikaj spremeni, čeprav se je še včeraj zdelo, da se ne more. Resnično, za ljudi je značilen razcep: dolgo časa se nekaj ne more zgoditi in ljudje imajo tisoč razlogov, s katerimi »pojasnjujejo«, zakaj se ne more, potem pa se čez noč vseeno zgodi, in sicer z lahkoto. Kako je s tem?
 
Človek postane individualna singularnost, to pa pomeni, da se nenadoma vede na tak način, kot bi se dotikal nečesa večnega, kot bi bil v stiku z nečim, kar ga neskončno presega. Da, mislim na možnost človekovega odnosa do absolutnega. Badiou v svojem govoru izpostavi Odiseja in Ivano Orleansko.
 
Odisej se Kiklopu predstavi z imenom Nihče. Jaz sem Nihče, reče. Nihče je ime anonimnemu junaku. Tak junak je lahko tudi anonimna množica ljudi, poudari Badiou; to je kolektivni junak, subjekt večnosti.
 
Kolektivni subjekt je vojak, nadaljuje Badiou. Odisej je junak, kolektivni subjekt je vojak. Obstaja preobrazba od enega k drugemu.

Danes je kajpak Odisej le filmska figura ali digitalni vzorec v računalniških igricah, kolektivni anonimni junaki, partizani na primer, pa so tudi vse bolj oddaljeni in ljudi ne zanimajo. Nič več junakov torej?
 
Ne čisto, kajti junak ali bojevnik, kolektivni ali posamični, se rodi znotraj določenih okoliščin. Ni nujno, da mu usoda dodeli status junaka, ni nujno, da je že rojen za junaka. Daleč od tega. Čisto vsak človek je namreč zmožen za individualno singularnost, kar pomeni, da se v določenih okoliščinah lahko odzove tako, da se konstituira kot singularnost.
 
Prav zdaj so take okoliščine. Pandemija, skupaj s podnebnimi spremembami je izjemna priložnost za oblikovanje nove singularnosti. Čeprav ne moremo govoriti o usodi, pa vendarle moramo govoriti o nujnih posledicah, ki bodo dramatične zlasti zaradi podnebnih sprememb.
 
V zadnjih nekaj mesecih se je na milijone ljudi po vse svetu začelo obnašati drugače, kot so bili navajeni živeti pred tem. Nekateri se sicer pritožujejo, a ti se bodo vedno. Številni zares trpijo, ker so postali nezaposleni, ker nimajo za hrano, toda ključno za moj današnji razmislek je tole.
 
Ljudje so se zmožni vesti kot množični kolektivni subjekt in radikalno spreminjati obče dobro, pogoje življenja, ki ga povečujejo.
 
V tej luči mi gredo lasje pokonci, ko poslušam iz dneva v dan, da se že vračamo v stare tirnice. Kaj pa nove tirnice?