Od Harryja Potterja do podnebnih sprememb

Pred leti napiše pisateljica nekaj knjig o akademiji, kamor se hodijo mladi učit čaranja. Verjetno skoraj ni bilo otroka na tem svetu, ki jih ne bi bral, se navduševal nad filmi, ki so bili posneti po njih, medtem ko se je katoliška korporacija zgražala nad pogansko naravo tam predstavljenih idej, to pa je bilo tudi vse, kar je zmogla. Otroci se, hvalabogu, niso menili za korporacijo in njene nemočne moralne nauke, pisateljica je silno obogatela, filmarji tudi, vsi so bili srečni. Potem pa ti otroci odrastejo in se pojavijo na cestah, ulicah in trgih širom sveta ter sporočijo odraslim, da je pravljice konec, da je čaranje le za zabavo in da je treba ta svet v temeljih spremeniti, ker podnebne spremembe niso nikakršna šala, ki bi prenesla nadaljnje privatiziranje, kapitalistično tekanje za profiti in zanikanje podnebnih sprememb v smislu znanstveniki so podkupljeni in nas samo strašijo. 12 Rules for Life, knjigo je spisal sedaj že slavni in silno bogati klinični psiholog Jordan B. Peterson, postala pa je tudi uspešnica, polna vsakdanjih modrosti, za resno spreminjanje sveta kajpak ne bo dovolj, saj je to knjiga, ki ravno podpira, kar imajo zagovorniki kapitalizma najraje: strumne, pokončne ljudi, ki navezujejo prijateljske odnose z drugimi ljudmi, ki jim hočejo najboljše; ljudi, ki sebe nenehno primerjajo s seboj, kakršni so bili včeraj; ljudi, ki spravijo v red svoje stanovanje, preden kritizirajo svet; ljudi, ki govorijo resnico ali vsaj ne lažejo; ljudi, ki se natančno izražajo … Verjetno se vsi bogati lastniki kapitala s svojimi menedžerji, ki upravljajo z njihovo lastnino, z veseljem podpišejo pod Petersonova pravila življenja. In lahko navržem še kako modrost, ki sicer ni moja, saj je ljudska: kjer je volja, je pot; kdor tvega, profitira; najprej je treba pomesti pred svojim pragom; brez muje se še čevelj ne obuje; dejanja so glasnejša od besed; strog učitelj naredi dobrega učenca … 

Zagovorniki kapitalizma, kar pomeni zagovorniki svobodnega trga, privatiziranja, medsebojne tekmovalnosti in proizvodnje dobrin zaradi dobičkov, ki pogosto uničuje naravno okolje, nam tako nenehno sipljejo pesek v oči, da bi zaspali in potem čim dlje spali. Hvalijo kapitalizem, obračajo številke in skušajo dokazati, da gre ljudem vsak dan bolje, da je blagostanja ljudi na tem svetu vedno več in da nikakor ne smemo pozabiti, kako dober je kapitalizem za vse ljudi, če se le držijo pravil igre (na primer onih dvanajstih, omenjenih na začetku tega zapisa). Tega seveda ne pozabljamo, saj nimamo razloga, da bi pozabljali take zadeve, empirično dejstvo, da se je včeraj odpravilo na ulice več milijonov mladih, ki so zaskrbljeni za lastno prihodnost, ker podnebne spremembe vsak dan zmanjšujejo blagostanje milijonov ljudi, pa zagotovo ne potrjuje začetnega spoznanja, da lahko kapitalizem kar sam od sebe s pomočjo nekaterih lepo zvenečih pravil zagotovi lepšo prihodnost za vse. In številke, ki jih posreduje Svetovna banka, potrjujejo spoznanje, da se je od leta 1981 do danes število revnih ljudi na globalni ravni povečalo – s treh milijard na štiri.
Danes je zato znova čas, saj je sicer vedno, za filozofsko razmišljanje o pomembnosti odprtosti človeških bitij, o pomenu tega tako slabo razumljenega koncepta odprtosti do Drugega.
 
Izraz je zares nenavaden, toda kljub temu je prav, da ga vsaj skušamo razumeti. Zgodovina razmislekov o človeškem odnosu do boga, ki zajema vsaj Descartesove Meditacije, Spinozovo Etiko, Kantovo Kritiko čistega uma, pa razmišljanja Emmanuela Lévinasa in Jacquesa Derridaja, če jih naštejem le nekaj, ima skupni imenovalec, ki ga, čeprav pri tem nekoliko tvegam, ampak tvegati je tudi treba, lahko zapišem takole: etika je gostoljubnost do tujca. Etika ni mogoča brez odprtosti človeškega bitja do drugega človeškega bitja kot tujca, do boga kot neskončnega Drugega; etika ni množica pravil.
 
Pomembna je odprtost, ostalo lahko za trenutek tudi pozabimo. Odprtost do tujca zajema prijateljstvo in obdarovanje, zmožnost za sprejemanje daril in darovanje drugemu.
 
Nadaljevanje začetnega razmišljanja pa nas popelje onkraj tega, kar je sicer zelo značilno za naša vsakdanja kapitalistična življenja, njegova pravila in njegove modrosti: naša življenja so v glavnem naravnana na Več istega, ne pa na Drugo oziroma na Drugega. Na voljo imamo tudi dodatna pravila in modrosti, ki tako naravnanost podpirajo in krepijo.
 
Globalni kapitalizem nas tako ohranja v stanju nedoletnosti, kajti kopičenje istega, nenehna rast znotraj Istega okvira, se nekega dne preprosto mora končati – podnebne spremembe nas opozarjajo natanko na tak konec. Nov okvir lahko ustvarimo le v odnosu do neskončnega Drugega, le znotraj njega. In kaj pomeni tak okvir?
 
Možnost za drugačen način življenja, ki preprosto ne pomeni več istega, pravila gor ali dol. Jezus Kristus na primer ni bil nikakršen modrec in se ni skliceval na modra pravila; bil je vojščak, saj je rekel, da je prišel z mečem, da razdeli. Da razdeli, kar je treba razdeliti.