Od empatije in sočutja k etičnosti

Eno najpomembnejših revolucij v psihoanalizi predstavlja rojstvo teorije subjekta kmalu po drugi svetovni vojni. Subjekt ni sinonim za ego ali jaz, temveč je nekaj drugega. Občutek človeka, da je odtujen od samega sebe, da ne more začutiti lastne istovetnosti, da nima izkušnje jaza, dopolnjuje subjekt, ki ni odtujen od sebe, temveč dobesedno je ta odtujenost. Ni odtujenost jaza od samega sebe, temveč je odtujenost. In ni zgolj človek odtujen od sebe, temveč je sama realnost odtujena od sebe. Teorija subjekta je zato zelo pomembna.

Moda, ki danes narekuje ljudem psihološko delo na sebi, osebnostno rast in spoznavanje svojega pravega, resničnega notranjega jaza, je res zgolj – moda ali popularna praksa. Nima nobene spoznavne moči, saj izhaja iz napačne ideje, kaj človek kot ego sploh je, kako se razvije, kako se ohranja pri življenju in kaj želi; o subjektu pa sploh ne ve ničesar. Res pa je tudi, da popularne prakse sploh ne želijo imeti spoznavne moči, saj so del imaginarijev ali ideoloških praks; ne smemo jih jemati, kot da nam hočejo povedati kaj resnega. V kapitalizmu podpirajo iluzije o napredku in razvoju, v resnici pa ga onemogočajo; onemogočajo resnični napredek, ki ne pomeni več istega, temveč pomeni revolucionarni prehod k novemu, ki ga zmore subjekt.

Danes je zato bolj kakor pred pol stoletja pomembno Lacanovo razmišljanje o oblikovanju ega in/ali človekove identitete. Te kajpak ne bi bilo brez drugega ega, brez drugega človeka. To je nesporno, človek kot simbolno bitje ne more oblikovati lastne identitete iz niča. Posledice pa so dramatične in so veliko več kot zgolj zanimivost.

Odnos z drugim egom je namreč po definiciji imaginarne narave, kar pomeni tole.

Drugi me prepozna, mora me prepoznati, saj sicer ne obstajam, toda obenem želi, saj je želeče bitje. Potrjuje me v moji identiteti, toda sočasno želi, da je moja identiteta taka, kot je všeč njemu; drugi človek spontano želi, kakšen naj bi bil jaz, kakšen naj bi bil moj ego. Moje potrjevanje lastne identitete zato terja dvoje.

Prvič. Če hočem slediti svoji želji, ne želji drugega, ki ga sicer potrebujem, ne morem sočasno slediti njegovi. Med nama je, imaginarno vzeto, možen le spopad; če postane moja želja želja drugega, se sicer ne spopadam z njim, toda, strogo vzeto, ne obstajam, saj želim biti, kar želi drugi, ne jaz sam. Natanko to poudarja Lacan: v imaginarnem svetu, ki je bistveno svet preslikav oziroma zrcaljenja, ne morem soobstajati z drugim človekom drugače kot skozi spopadanje, ki pomeni potrjevanje lastne imaginarne identitete, ta pa je vselej že odvisna od imaginarne identitete drugega človeka, ki se z menoj prav tako spopada za svojo identiteto.   

Tako spopadanje, ki je lahko tudi smrtonosno, je mogoče ustaviti oziroma preseči na en sam način. Nekateri ljudje ga ne presežejo nikoli, zato se spopadajo med seboj, pa naj gre za dva človeka ali skupine. Takih imaginarnih spopadov je, kolikor hočete; povsod okoli nas so.

Prekinitev je vendarle mogoča. Tako, da poseže vmes tretji.

Tretji je simbolna instanca, ki jo imenujemo Veliki Drugi. Ne more biti mali drugi, imaginarni drugi človek, saj se v takem primeru zgodba z imaginarnimi odnosi in željami zgolj ponovi. Drugi človek lahko poseže vmes na produktiven način le tako, da zastopa Velikega Drugega, ne samega sebe.

Zastopa ga vselej tako, da najprej zastavi drugemu človeku ali njegovemu egu vprašanje o njegovi identiteti in želji. Vpraša ga, ali sploh ve, kdo je, kakšna je resnice njegove identitete, v katero sicer verjame, njegove želje, ki se rojeva skozi zrcaljenje želje drugega.

Ego je namreč simptom, kot je pokazal Lacan. Torej ravno ni instanca, na katero bi stavili, temveč je nekaj, kar je treba razložiti, dešifrirati in analizirati, Derrida bi rekel dekonstruirati, saj je umetna tvorba, rojena skozi množico kompromisov, zaradi česar je Lacan upravičeno opozoril, da želja ega nikoli ni čisto njegova.

V imaginarijih je zato empatija, ki je dandanes tudi zelo priljubljena med ljudmi, zavezana potrjevanju iluzij, od katerih je odvisna identiteta vsakega jaza, zato je dobro narediti korak naprej in jo uzreti na nov, ustreznejši način.

Empatija do drugega človeka ne more biti sočutje z imaginarnim drugim, temveč mora biti nekaj drugega. Lacan je predlagal premik od intersubjektivnih spekulacij o egu in njegovi imaginarni identiteti k odnosu do simbolnega Drugega. Drugo ime za tak odnos je etičnost.

Etičnost razumem kot resnico empatije.

Imaginarni odnos do drugega torej nadomesti odnos do Drugega. Tak premik je na delu v psihoanalitičnem procesu. V njem ne komunicirata dva ega (pacientov in analitikov), temveč analitik kot zastopnik Drugega postavlja pod vprašaj pacientov ego. Ni empatičen do njega, temveč je oddaljen. Analitikov odnos do pacienta je prav zato etičen.

Analitik tako ne more želeti, da bi mu postal pacient podoben. Prav nasprotno se dogaja: pacient se v analizi odpira do Drugega in do samega odpiranja, zato lahko postane subjekt, ki ni ego in ni self ali kaj podobnega. Ko rečem, da postane človek subjekt, mislim na razliko: subjekt je podložnik nezavedne želje, medtem ko je ego želeče bitje, ki verjame, da obvladuje lastno željo.

Paradoks je, da je analitik ves čas že subjekt nezavedne želje, vendar mu pacient ne more biti podoben, saj je subjekt prazen, je zgolj simbolna gesta v polju Drugega, je singularnost, ki je po definiciji neponovljiva.

V tem spoznanju prepoznavamo tudi odmev slavne Freudove trditve, da je transferni odnos do Drugega sočasno mogoč in nemogoč. Mogoč je kot iluzija, nemogoč pa je kot trajni odnos, saj ga analitik analizira in razgradi, kajti v nasprotnem primeru se analiza ne bi nikoli končala.

Pacientov odnos do Drugega zato ne more biti recipročen. Če pacientov ego sprva nekaj želi od Drugega, pa Drugi ves čas že želi nekaj drugega od njega, kar pomeni, da je njegova želja iz povsem drugega registra, kot je pacientova želja. Kaj torej želi?

Da se distancira od samega sebe, da torej postane subjekt ali singularnost; to, kar vselej že je. V tem je res nekaj revolucionarnega.