Od Boga in od politikov

Ljudje, ki verjamejo v svetost življenja, se naj ne bi cepili s cepivom proizvajalca AstraZeneca. Proizvajalec naj bi domnevno uporabljal za proizvodnjo cepiva celice splavljenih nerojenih otrok, zarodkov torej. Cepivo naj bi bilo torej nekako povezano s smrtjo. Iz zarodkov bi se namreč razvili otroci. Zdi se, da je nasvet zastopnikov religije, naj se ljudje ne cepijo s tem cepivom, razumen. Podobno bi smeli reči, da sledi logičnemu sklepu, da je ubijanje živih celic, iz katerih bi se lahko razvil otrok, nedopustno, saj naj bi bilo življenje sveto. Potem pa se sproži plaz misli. Tudi o tem, kar je storil Jezus na koncu svojega kratkega življenja, ko je prostovoljno žrtvoval samega sebe, ne le nekaj živih celic, domnevno zato, da bi odrešil vse druge ljudi. Videti je, da je umrl za idejo, v katero je verjel. In samo ljudje smo zmožni umreti na tak način. Lahko verjamemo, da je neka ideja vredna, da zanjo izgubimo življenje. Kako je s svetostjo življenja v tem primeru?

Knjiga, ki me je posebej zaznamovala, ko sem bil še študent, ima naslov Tragično občutje življenja, pod njo pa je podpisan španski filozof Miguel de Unamuno. Zaznamovala me je nekoliko paradoksno, saj je nisem doživel na tragičen način, temveč, nasprotno, kot posebno in zelo redko razmišljanje, polno vzvišenih občutij. Pozneje sem prebiral dela številnih drugih avtorjev, med katerimi je tudi Daniel Dennett. Zlasti mi je dalo misliti njegovo razmišljanje o nenavadnem odnosu, ki ga imamo ljudje do mrtvih. Smrti se namreč bojimo in se truplom izogibamo, če je le mogoče, toda obenem dobro vemo, da se mrtvim ljudem, ki jih imamo radi, želimo celo približati. V takih primerih poskrbimo za mrtve, za njihova trupla. Ne pustimo jih, kjer so, temveč se do njih obnašamo na poseben način, dostojanstveno. Pokopljemo jih, nato pa leta dolgo hodimo na kraje, kjer so pokopani. Obnašamo se, kot da je oseba še vedno tam, da je še vedno z nami, da je naš svet nekako povezan z njihovim; podobno se obnašajo tudi sloni.
 
Posebnost ljudi je, da se med vsemi živimi bitji na Zemlji edini zavedajo lastne končnosti, lastne smrtnosti in da si lahko predstavljajo lastno smrt. Še več. Vsak človek ve, da bo nekoč umrl, in lahko celo predvidi, približno kdaj se bo to zgodilo. Težko je doseči stanje, v katerem se človek sprijazni s tem. Pa vendar to ni nemogoče. Posebna izkušnja je, ko si predstavlja, da se mu bo nekoč zgodilo, kar se je že zgodilo številnim ljudem pred njim, in se bo navsezadnje zgodilo čisto vsakemu človeku, ki živi in še bo živel v prihodnosti.
 
Bistvo našega vedenja in delovanja pa je tole. Imamo ideje, v katere verjamemo. Morda so logične, smiselne in razumne, morda pa tudi niso. Imamo jih in želimo delati njihove kopije. Želimo jih širiti okoli sebe, da bi jih čim več preživelo našo smrt. Če preživijo, se z njimi ukvarjajo drugi ljudje, ki imajo potem izkušnjo, kot da smo nekako še vedno z njimi, da smo povezani z njimi, da smo nesmrtni.
 
In če je Bog mrtev, je vse dovoljeno, pravi sedaj že klasični in sicer zgrešeni izrek. V resnici namreč ne potrebujemo Boga, da nam pove, kaj je prav in kaj je narobe. Prav tako ne potrebujemo njegovih zastopnikov na Zemlji, da nam povedo, kako razlikovati dobro od zlega. Razumno bitje namreč samo ugotovi, kaj je smiselno in logično, razumno in moralno.
 
Ljudje smo bitja, ki se lahko usedemo za isto mizo in razmišljamo, kritično razmišljamo in razmišljamo, kako razmišljamo. Vstopamo v dialoge, kar je čisto nekaj drugega kot poslušati nasvete teh, ki domnevno vedo, kaj naj storimo in kako naj se obnašamo. S svojimi možgani lahko spoznamo, kateri so najboljši principi življenja, saj smo zmožni za svobodno, razumno razmišljanje in razpravljanje.
 
Torej ne potrebujemo niti teh, ki nam svetujejo na podlagi religioznih idej, niti teh, ki se cepijo, ker so pripadniki politične elite, nato pa se obrnejo k nam in rečejo v kamero, da je cepivo učinkovito in varno.
 
Saj to že vemo, ker smo racionalna bitja, zmožna za kritični premislek.