Kritična pozitivna psihologija v občestvu in za novo občestvo

Letošnja predavanja bom naddoločil, če si lahko spodobim ta Freudov izraz, s kritično pozitivno psihologijo v občestvu. Iz programa predavanj, ki ga prilagam, je razvidno, da me bodo zanimale znanstvene podlage pozitivne psihologije in sodobna spoznanja, kako dejansko živeti blagostanje v neoliberalnem svetu. Temeljna ideja vseh predavanj pa je ideja subjektivacije. Ne jaza ali ega, ne sebstva in ne osebnosti. Zakaj prav ideja subjektivacije?
 
Ideja subjektivacije me najprej zanima zaradi Kantove revolucije v razumevanju človeškega osebka in njegovega delovanja v občestvu, ki ji želim biti zvest. Kant namreč spozna, da lahko človek kot razumno [racionalno] bitje omejuje svoje voljno delovanje z zakonom. Ko govori filozof o človekovi volji, ne misli, da je ta svobodna, saj ve, da je vselej že omejena, da niti ne more obstajati, če ni omejena. Logično nujno je, da je človek svoboden le, ko je omejen in če je omejen. Sledi nadaljevanje.
 
S čim je najbolje biti omejen? Z moralnim oziroma etičnim zakonom. Kaj to pomeni?
 
Pomeni, da se je najbolje podrediti tistemu zakonu, ki človeku omogoča samostojnost in neodvisnost, preseganje danega! Paradoks take subjektivacije ali podreditve je kajpak očiten. Človek je torej neodvisen, svoboden in samostojen, ko se podredi takemu [etičnemu] zakonu, da je njegovo delovanje zgled drugim ljudem. Kakšen zgled?
 
Človek, podrejen etičnemu zakonu, se obnaša tako, da najprej čuti, da je njegovo delovanje tako, da je na pravi poti. Ironično pa je, da ravno ne more vedeti, da je res na pravi poti, saj svojega delovanja ne more opreti na nobeno pozitivno določljivo idejo ali prakso ali pravilo. V nekem smislu torej stoji v praznem, naslanja se na samo praznino, na nekaj, česar ni, pa je vendar obenem trdno prepričan, da je na pravi poti! Kako je to mogoče?
 
Človeško bitje kot subjekt ali podložnik etičnega zakona je torej na pravi poti, čeprav ne more obstajati vnaprejšnja vednost, ki bi mu povedala, po kateri poti iti. Subjekt torej pot dobesedno ustvarja, ko hodi, in se pri tem zanaša zgolj na zmožnost za preseganje danega, ki ni njegova osebnostna poteza ali značilnost, ampak je nekaj, kar je vpisano v samo realnost in je a priori.
 
Tako razumljeni subjekt je v občestvu nujno nekaj novega. Ni različica nečesa obstoječega, ampak je rez v realnosti, luknja, praznina, njegova želja pa je onkraj vsake mogoče želje znotraj obstoječega. Subjekt etičnosti torej želi nekaj novega, nekaj, kar še ne obstaja, nekaj, kar ne napolni praznine, ampak predstavlja odpiranje, oziroma je odpiranje. Zaradi tega čuti, da je zares živ, da zastopa samo življenje, voljo do življenja, kot bi rekel Nietzsche.
 
Rečeno s Kantom: subjekt/podložnik je nekaj logično nujnega, je poteza, gesta znotraj občestva, ki na druge člane občestva nujno deluje kot travma. Pomislite na Jezusa.
 
Ni res, da je priljubljeni motivator ljudi, zdravilec in tolažnik, odrešitelj in podobno. Je čisto nekaj drugega. Je to, kar reče ob prvem srečanju na reki Jordan Janez Krstnik: jaz krstim ljudi z vodo (precej simbolično torej), ti pa jih boš krstil z duhom in v njem (radikalno).  
 
Kakšen je torej pomen Kantove revolucije v pojmovanju človeškega bitja in njegove apriorne narave za moja letošnja predavanja o kritični pozitivni psihologiji? Preprosto. Če je subjekt podreditev, kot pravi Kant, če torej ni oseba ali jaz ali ego, vse to je zgolj iluzija, če je gesta, s katero se človeško bitje podredi najvišjemu zakonu, ki jamči za dobro, ga ni treba dodatno trenirati, usposabljati in razvijati, saj je za tako gesto zmožen a priori. Ali kot je rekel Juda Jezusu: grem s teboj, toda če boš skrenil s prave poti, te na mestu ubijem.
 
Danes celotno človeštvo bolj kot kdaj prej potrebuje subjektivacijo, ki sem jo skiciral na tem kraju, v predavanjih pa jo bom razpakiral.