Padanje orjaških količin skalovja v Alpah, zlasti v Italiji in Švici, omeniti pa velja tudi opozorila strokovnjakov, da se utegne vsak hip sesuti eden izmed tamkajšnjih ledenikov, ne predstavlja le smrtne nevarnosti za prebivalce, ki živijo ob vznožju Alp in v alpskih dolinah, ampak je obenem tudi simbol in simptom trenutnih dogajanj po vsem svetu. Ne mislim, da moramo takoj skleniti, da je vse skupaj učinek podnebnih sprememb, saj za tak sklep ni nobenega neposrednega dokaza, v zadnjem stoletju se je temperatura v Alpah v povprečju vendarle dvignila za skoraj dve stopinji Celzija, lahko pa razmišljamo o dogajanjih, ki neodvisno od padanja skal in taljenja ledu spreminjajo ne le idilično naravno podobo tega sveta, ampak tudi imaginarne in simbolne koordinate družbenega življenja ljudi ter drugih živih bitij. Nemogoče je sicer napovedati naslednjo katastrofo, ki bo prizadela civilizacijo in naravo, je pa z gotovostjo mogoče reči, da so zadeve nestabilne. Ne padajo namreč samo skale in ne talijo se zgolj ledeniki, saj pada tudi dobičkonosnost podjetij. Najnovejši podatki ekonomistov in bančnikov kažejo, da korporativni dobički že nekaj časa stagnirajo ali pa ponekod celo padajo, kar pomeni, da se upočasnjuje tudi vlaganje, kar je zelo logično – če imaš manj, pač manj vlagaš. Krog se nato sklene. Manj vlaganj pomeni manj delovnih mest, manj delovnih mest pomeni manj trošenja, saj imajo ljudje manj denarja, to pa zopet pomeni, da korporacije ne morejo prodati toliko izdelkov in storitev, kot si želijo. Recesija celotnega gospodarstva je torej na obzorju. Tukaj in sedaj pa se širi besednjak populistov, ki je odkrito napadalen, celo sovražen in ponižujoč. O tem sem že pisal. Kar je prav, je nenadoma narobe, svet se postavlja na glavo. Nerazumno vedenje svetovnih politikov od Rusije prek Madžarske do Brazilije, če potegnem samo eno diagonalo, se dopolnjuje s stopnjevanjem napetosti, zaradi katere so lahko nekateri ljudje upravičeno prestrašeni. Mislim zlasti na razpoloženje med ljudmi, zaradi katerega smo zaskrbljeni. Ni namreč mogoče računati, da se bodo ljudje čez noč magično streznili in razsvetlili, naivno je misliti, da se lahko dvignejo iz nočne more, ki jo kot mozaik sestavljajo podnebne katastrofe, globalna gospodarska recesija, populistično rohnenje voditeljev, bizarne oblike vedenja taistih, udrihanje po drugačnih ljudeh vseh mogočih drugačnosti, ki so nenadoma grešni kozli, čeprav je bilo še včeraj precej drugače. Ko se stopnjuje negotovost, ko so ljudje pod stresom, ko so vznemirjeni in nestabilni, lahko pričakujemo le – več istega. Vznemirjeni in nestabilni ljudje namreč zaznavajo svet tako, da so še bolj vznemirjeni in nestabilni, prestrašeni ljudje vidijo povsod okoli sebe razloga za dodaten strah, zaradi tesnobe in prestrašenosti niso sposobni slišati umirjenih in razumno govorečih ljudi. Zadeve so torej stopnjujejo. Populisti vsaj intuitivno dobro vedo, da je to res in da je vse skupaj natanko voda na njihov mlin. Na kratko: ko populisti grmijo z odrov in jim množica ploska, je v nekem smislu vsega konec. Inteligenca množice strmo pada, podpira pa vodje, ki si drznejo kršiti pravila civiliziranega življenja. Stereotipno uporništvo pubertetnikov postane nenadoma groteskna norma dneva. Ljudje imajo spontano vtis, da je vodja s trdo roko najboljše zagotovilo ne le za pravico do kršenja norm civiliziranega življenja, ampak je obenem tudi zastopnik novih pravil, ki naj bi domnevno prav množici prinesla blagostanje in jim odprla vrata v tako želeno svetlo prihodnost. Populisti prav tako vedo, da v odločilnih trenutkih ljudje ne smejo več misliti, ampak morajo slediti svojim občutkom, srcu in čustvom. Spoštovanje začne izginjati, zlasti do ljudi, za katere se zdi, da so drugačni. Ljudje namreč ne vedo, kako drugačni so in v čem do drugačni, sledijo pa svojim intuicijam in občutkom, ki jih prepričujejo, da so pač drugačni in zato tudi problematični ali celo nevarni. Množična psihologija nam pove, kako se takrat vedejo. Nenadoma so drugi in drugačni ljudje nevarni zaradi česarkoli: zaradi načina, kako govorijo, se oblačijo, hodijo, se smejejo, zaradi pričeske, ki jo imajo in je čudna, zaradi knjig, ki jih berejo, zaradi vedenja … Drug drugega navdihujejo v iskanju razlik, ki so sporne. Saj ta človek je bil od nekdaj nekam čuden; se mi je že dolgo zdelo, da nekam čudno govori, ga čisto nič ne razumem; čudni so bili že njegovi starši, saj veš, vse je v genih; že dolgo ga opazujem, se mi zdi, da se je v zadnjem času še poslabšal; že tako ali tako ga je bilo težko prenašati, ker čudno gleda in se drži preveč za sebe, zdaj se mu je pa očitno do konca utrgalo; nikoli mu nisem kaj dosti zaupal, sedaj mu pa sploh ne zaupam. Nikakor torej ne bi smeli dovoliti takim čudnim ljudem, da širijo okoli sebe svoja mnenja, saj se lahko potem pokvarijo še drugi sicer pristni in kleni ljudje, ker se zadeve začnejo mešati in se na primer otroci ukvarjajo s politiko, namesto da bi bili še naprej otročji in bi bili dobro plačani politik pač to, kar jim pritiče: dobro plačani politiki torej. Ali pa je res prav nasprotno.
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|