Očetovo sočutje za emancipacijo

Oče je do svojih otrok sočuten. Razume tudi čas, ki ga prepozna kot čas za vzgajanje za sočutje in emancipacijo. Do otrok se zato ne vede kot do svojih podaljškov, ki mu morajo slediti in mu biti podobni, da bi tam nekje v prihodnosti dosegali vnaprej zastavljene cilje, za katere danes velja, da jih mora označevati nalepka uspeh. Očetovo razumevanje otrokove zmožnosti za samouresničevanje in časa je bistveno drugačno. Razume ga kot čas za emancipacijo, ne za tekmovanje z drugimi.

Obstaja čas za emancipacijo ljudi. To je poseben čas. Ker je poseben, je zelo drugačen od časa, na katerega smo sicer navajeni. Navajeni smo na linearni tok časa, ki teče naprej, zato lahko mislimo cilje, ki si jih zastavljamo in verjamemo, da bomo v času priseli do njih.
 
Čas za emancipacijo teče drugače. Katharina Clausius ga imenuje arabeskni čas  (https://www.versobooks.com/blogs/5385-arabesque-time).
 
Arabeskni čas je skupna podlaga, katere mrežne črte poženejo občutljive vitice, ki se razprostirajo, zvijajo naokoli, poženejo nove poganjke, ki spiralno švigajo zunaj njenih meja.
 
Opisano razumevanje časa ponuja izvrstno priložnost za odmik od običajnega razumevanja toka časa in ciljev, h katerim hitimo. Ko jo zgrabimo, začutimo, da čas za emancipacijo zares deluje na nas na nov način.
 
Novi način nam omogoča razmišljanje, da nam ni treba nikamor hiteti, da so naši cilji navadno zgolj imaginarni in nedosegljivi, da se ves čas odmikajo in da imamo zato občutek, da jih nikoli ne bomo dosegli.
 
Arabeskni čas dojemamo kot polje, v katerem ne predvidevamo, si ne zastavljamo ciljev, zlasti pa ne hitimo k njim. Imamo občutek, da smo cilje vselej-že dosegli. Katharina Clausius se zato sklicuje na delo, ki ga je opravil Rancière, ko je skušal razumeti smisel in pomen časovne revolucije za človeška bitja.
 
Časovna revolucija je revolucija v razumevanju časa, ki ne teče kot reka. To ni niti čas, ki pride, potem pa tudi mine, temveč je čas, ki je ves čas tukaj, kar pomeni, da sploh nikamor ne teče.

Tak premik k drugačnemu razumevanju časa, arabesknemu času, imenuje Katharina Clausius premik k radikalno vključujočemu času. Ne obstaja namreč čas emancipacije, ki preprosto napoči na določeni dan; emancipacija ljudi ni projekt z določenimi cilji, ki jih dosežemo, da lahko rečemo, da je emancipacija končno napočila.
 
Emancipacija ljudi pomeni prehod k popolni odsotnosti hierarhij, razmerij moči in medsebojnega izkoriščanja. Pomeni sožitje.
 
Tu ima oporo sočutje, učenje sočutja. Pomeni učenje za povsem drugačne medsebojne odnose brez hierarhij.
 
Še vedno pa živimo v času, ki ga najpogosteje dojemamo kot reko, ki teče v eno samo smer in h končnim ciljem. Michael Roberts (The future of work 2 – working long and hard) zato upravičeno zapiše: Čeprav ima človeško delo (tako umsko kot fizično) svoje zadovoljstvo, je delo za večino ljudi večino časa res napor. Ljudje ne živijo, da bi delali (čeprav včasih zatrjujejo prav to), temveč delajo, da bi živeli. Imajo malo časa za razvoj interesov in domišljijskega potenciala.
 
Delajo, ker morajo delati, da bi živeli. Čas teče in odteka dan za dnem, zastavljeni cilji se odmikajo. Ljudje delavci si jih zastavljajo,  ker se zdi, da je tako zastavljanje smiselno, vendar ni. Pravzaprav je res prav nasprotno. Ali kot še zapiše Michael Roberts: Kapitalistični družbeni odnosi na delovnem mestu uničujejo inovativnost, sodelovanje in zdravje ljudi, ne pa delovna mesta kot taka. Prihodnost ustvarjalnega dela, in ne uničujočega dela, je odvisna od prenehanja kapitalističnih operacij na delovnem mestu, tj. od delavskega nadzora (prav tam).
 
Oče jamči za emancipacijo in arabeskni čas, vendar je osamljen, njegov vpliv je majhen.