Očetna metafora

Papež je te dni pozval svetovne voditelje, naj se lotijo radikalnih podnebnih sprememb. Še enkrat je v obtoku beseda radikalno. Družbeno kapitalistično življenje, ki je v zadnjih stoletjih privedlo do katastrofalnih podnebnih sprememb, naj bi spremenili s tako rekoč eno samo radikalno potezo. Morda magično. Beseda radikalno zveni nevtralno, zato bi smeli sklepati, da bo družbeno življenje ostalo nespremenjeno, le podnebnih spremembe bi se znebili z radikalno potezo. A kako je to mogoče? In v istem času milijarder Zuckerberg obljubi, da bomo v prihodnosti vsi delali, se igrali in organizirali rojstnodnevne zabave presenečenj kot avatarji v Facebookovi virtualni resničnosti Metaverse. Kaj se dogaja?

Živimo v svetu, v katerem je vse medsebojno povezano. Vse je povezano z vsem in vse je mogoče simulirati. Globalni svet. Kar se zgodi na enem koncu sveta, takoj vpliva na dogodke na drugem koncu. Radikalne spremembe niso zaželene, saj bi se zaradi njih naenkrat spremenilo preveč stvari.
 
Ko sem pred leti pisal knjigo o filmih o Matrici, sem pomislil, da bi lahko naredili nadaljevanje, četrti del. Dvajset let pozneje se bo zgodilo natanko to. Moralo se je zgoditi. Nujno potrebujemo radikalno nadaljevanje Matrice. Zakaj ga potrebujemo?
 
Matrica je kajpak vseobsegajoča mašina. V njej nastaja vse. Vse lahko nastane le znotraj Matrice. Ljudje, posamezniki v njej sanjajo, Matrica jim izpolni čisto vsake sanje. Pravzaprav ne čisto vsakih sanj. Vseh namreč ne more izpolniti.
 
Neo je Novi človek. Matrica ne more razumeti, kaj želi. Želi namreč metaforo, ki jo v psihoanalizi imenujemo očetna metafora. Kaj je to?
 
Lacan v petem seminarju zelo počasi in didaktično razpostavlja koordinate za razumevanje tega vprašanja. Zelo dolgo časa se ukvarja z odnosom med materjo in otrokom, med Velikim Drugim in konkretnim človeškim osebkom, da bi razumeli, kaj želi otrok.
 
Otrok v neposredni odvisnosti od matere spoznava, da Drugi nekaj želi. Lahko opišemo, kaj mati želi. Želi takega in takega otroka. Le da je zadeva z željo veliko zapletenejša.
 
Obstaja višja raven odnosa med materjo in otrokom, na kateri se dogaja drama. V materini želji je namreč presežek. Obstaja presežek nad željo, ki je skrivnost. Kaj mati, ki ne le mati, temveč je obenem Drugi, zares želi?
 
Otrok spoznava, da mati želi njega in še nekaj drugega. Zadeva postane zelo zapletena. Če bi mati želela samo otroka, bi otrok spoznal njeno željo in jo zaradi ljubezni do nje skušal zadovoljiti: bil bi priden, lepo vzgojen otrok.
 
Ker pa mati želi še nekaj drugega, x, otrok želi njeno željo. Torej želi x, o katerem pa ne ve ničesar. Ne ve niti mati.
 
Mati želi nekaj Drugega, zapiše končno Lacan. In otrok? Takisto. A kaj je nekaj Drugega?
 
Je nekaj onkraj. In tu vstopi oče. Vstopi kot ovira v odnosu med materjo in otrokom. Nekaj prepove. Zastopa zakon, ki nekaj prepoveduje. Prepoveduje nekaj, kar sicer sploh ni mogoče. Nekaj, česar ni mogoče doseči, ker ne obstaja.
 
Živimo v svetu, v katerem prevladujejo poleg kopičenja dobičkov še logika zabave, razposajenosti in neodgovornosti. Posamezniki živijo, kot da ne obstaja jutrišnji dan, kot da je čisto vseeno, kaj se spotoma dogaja. Razvijajo se nove vrste kapitalizma, a v luči neskončne in brezmejne zabave in razposajenosti to nikogar ne zanima.
 
Očetne metafore ni, očetni zakon ne deluje, Veliki Drugi je sklenjen krog, razposajenost in zabava vladata, pozivi k radikalnim spremembam pa izzvenijo trivialno, skoraj smešno, vsekakor pa patetično.