Obtožujem!

Znamenita Rembrandtova slika z naslovom Nočna straža se izvirno ni imenovala tako. Avtor ji je dal zelo natančen in povsem drugačen naslov – Obtožujem! –, naslov, ki je neposreden in prav zato zelo zgovoren. Vedel je, zakaj ji je dal tak naslov, vendar je moral za svoje dejanje plačati visoko ceno, kajti ljudje, ki so takisto vedeli, zakaj je to storil, so bili dovolj vplivni in močni, da so ga sesuli in ustavili. Slika je potem dobila nevtralno in povsem nepomembno nalepko, po kateri jo danes pozna ves svet in se ne sprašuje, koga je slikar obtoževal in čemu, saj verjamejo, da je slika predvsem velik artistični dosežek. To je svet, v katerem se dogaja isto znova in znova. Kaj se torej dogaja?

Dogaja se natanko to, kar bi nam povedal Rembrandt, če bi se zdajle z njim usedli na kavo. Rekel bi nekako takole. Ko izraziš zaskrbljenost nad določenimi dogodki, ker veš, da so resnični, ali pa imaš vsaj dobre argumente za utemeljen dvom, naletiš na gluha ušesa, največkrat pa na nasilje in poskuse, da bi te nekako utišali ali celo odstranili na goli otok.
 
Primer iz našega vsakdanjega življenja potrjuje njegove besede.
 
Že več kot pol leta velikansko število ljudi redno, skoraj vsak dan, opozarja vlade tega sveta na pereče probleme, povezane s podnebnimi spremembami, in terja takojšnje, odločno in celo radikalno ukrepanje. Kaj to pomeni?
 
Ljudje imajo dovolj moči in znanja, da sporočajo oblastnikom, da jih imajo preprosto dovolj, da so siti njihovega povzpetništva, pohlepa in njihove politične korektnosti. Sporočajo jim, da niso neumni in da dobro vedo, kako nepravičen je ta svet. Zlasti pa jim sporočajo, naj nehajo prodajati meglo, ker jim je popolnoma jasno, da je imel Marx prav, ko je dokazal, kako se ustvarjena vrednost, za katero skrbijo delavci, preliva v žepe elit. 
 
Kdor razmišlja vsaj malo, dobro ve, da se vsak izmed nas vsak dan sooča s posledicami družbenih neenakosti in družbene nepravičnosti. In ve, kako vse to maskirajo spektakli, bleščava prireditev, govoričenje o demokraciji in inkluziji in vključevanju in o tem, kako nas različnost bogati, javna retorika spretnih govorcev, ki znajo preproste vpoglede v objektivno realnost zapakirati tako, da je videti, kako zelo je vse super in kako dobro nam gre. Naj zapisano ponazorim z drobnim primerom.
 
Obstaja reklama za neke avtomobile, ki pravi, da njegovi proizvajalci ne ustvarjajo avtomobilov, ampak ustvarjajo občutke.
 
In imajo absolutno prav. Tako deluje ideologija. Kupiš v trgovini avto in misliš, da si kupil prevozno sredstvo, s katerim se lahko voziš sem in tja, v resnico pa si kupil predvsem občutke. In samodejno si proizvajalcem hvaležen zanje. Ljudje, lačni občutkov, kajpak potrebujejo proizvajalce, da jih izdelujejo zanje, ti pa jim za vse skupaj še zaračunajo. Resnično, tudi občutke je mogoče kupiti.
 
Osnovna psihologija potrjuje zapisano. Ljudje mnogo, mnogo bolj kakor materialne dobrine ali mrtve stvari potrebujejo živa bitja in občutke, čustva. Potrebujejo sočutje, empatijo, izkušnjo, da jih drugi razumejo in spoštujejo. Ni potrebno strinjanje, saj zadošča potrjevanje.
 
Potrjevanje, da je v redu, če človek ne ve vsega, če ne hlasta za kapitalom, če ni pohlepen, če ni politično korekten, če ni konformist, če sledi visokim moralnim in etičnim zahtevam, če skuša ustvariti smisel življenja na način, ki ni komercialne narave, ni dobičkonosen in ni usklajen z vladnimi načrti, če ni obremenjen z željo, da bi kaka drobtinica z bogatinove mize padla tudi njemu v žep, če ne verjame neštetokrat prelomljenim obljubam politikov, če ne teka za sanjami, kot domnevno tekajo vsi drugi, ker preprosto morajo.
 
In morda je vrhunec bizarnosti italijanski politik, ki poziva te dni ljudi k nekakšnemu tekmovanju, da bi zmagovalec dobil za nagrado – njega samega! Nagrada je baje taka, da se bo lahko zmagovalec pogovarjal z njim.
 
Tak je vrhunec ideološkega delovanja v svetu, v katerem je treba nenehno tekmovati z nekom, da se prebiješ do nekakšnega vrha, kjer imaš na voljo več istega. Torej več sprenevedanja, da je vse v redu in da je življenje ena sama zabava, pospremljena z všečki, ki naj bi dokazovali, da je boljši in uspešnejši pač tisti, ki jih zbere več.