Obscenost življenja kot nova normalnost

Trump ni neumen in ni nor, tudi če besedi razumemo zgolj metaforično. Celo če bi bil oboje, bi bilo to manj pomembno od dejstva, da je neumna in nora vsakdanja normalnost večine ljudi, naddoločena z blaznostjo neoliberalne mašinerije. Nasprotno, Trump je razumen človek in pozna probleme vsakdanjih ljudi. Kot milijarder se ironično naslavlja nanje in vztraja, da pozna njihove rešitve. Ponuja jih in ljudje jih sprejemajo, kot da dejansko rešujejo probleme. Verjamejo idolu, ta pa verjame vase. Tega mu ne zamerijo, zato ga ni mogoče odpoklicati. Nekje globoko v sebi bi vsak človek rad verjel vase in bil trden, vendar večina ni. Trumpova obscenost ne presega obscenosti vsakdanjega življenja, jo pa dobro artikulira, kar pomeni, da jo lahko vsakdo razume. Ni nujno, da se z njo strinja, saj zadošča splošni občutek, da bi bilo življenje v občestvu dosti znosnejše, če bi bile ideje filozofov in politologov o prepoznavanju ljudi in družbenih skupin bolj uresničene v praksi, kot pa dejansko so. Spontano razumno prepričanje ljudi namreč je, da pravična družba prepoznava potrebe vseh ljudi, ne le nekaterih. Večina ve, da ni prepoznana, zato jo tudi imenujejo silent, molčeča. In ko stopi na oder Trump, na glas pove natanko to, kar bi radi povedali tudi sami, a si ne upajo ali pa preprosto vedo, da ne bi imelo nobenega učinka, če bi spregovorili. Ko spregovori Trump, je učinek takojšen.

Trump torej vsaj navidezno razume večino ljudi, ki ni prepoznana, zato ga ima ta za heroja. Podobno Morales v Boliviji prepoznava molčečo izključeno množico in enako bi lahko rekli, da velja za vsakega dobrega populista. Nihče namreč ne želi biti izključen, zato dobro sliši na tisto uho, ki se aktivira, ko nanese beseda na pravičnost, dostojanstvo in človekove pravice.
 
Torej lahko sklenemo. Izključena je nezadovoljna množica, ne le pripadniki ranljivih družbenih skupin, za katere se včasih zdi, da so rezervirane za inkluzijo.
 
Poleg vsega tega Trump tudi dobro ve ali pa vsaj intuitivno čuti, da večino ljudi pridobiš včasih z radikalnimi potezami, ne s sredinskimi. Danes se večina politikov drenja v sredini, ker se boji korenitih potez. Prav zato vsi skupaj ohranjajo obstoječe stanje družbenega življenja in naivno verjamejo, da je napredek sinonim za več istega. So bolj ali manj neprepoznani in se lahko samo senčijo v Trumpovi senci, medtem ko drvi civilizacija v tri krasne.
 
Obrat v razmišljanju je zato potreben in osvobajajoč. Obsceni politiki danes: delujejo in ohranjajo lastno avtoriteto, v katero verjamejo. Trump jim sporoča: res je, da sem obscen, tak pa sem zato, ker  delam v dobro navadnih ljudi, medtem ko vi razen več istega ne ponujate ničesar, zato vas imajo vrh glave.
 
Trump se sicer moti, da je njegovo delovanje res dobro za navadnega človeka, ker je dokazano dobro predvsem za elito, medtem ko dobiva molčeča množica drobtinice, toda resnica je taka, kot jo zapiše Michael Roberts v svojem blogu, objavljenem 30. decembra 2019.
 
Navsezadnje mora temeljna logika dobičkov in vlaganj premagati nasprotne dejavnike v obliki nizkih obrestnih mer in nezaposlenosti. Dobički namreč vladajo vlaganjem, ta pa vladajo zaposlovanju in dohodkom, ki vladajo trošenju. Fantazijski svet ne more več dolgo trajati. V letu 2020 se bo morda zrušil.      
 
Tako pravi ekonomist. Iz drugih virov pa vemo, da obscenost kot nova normalnost vsakdanjega življenja prav tako ne more dolgo trajati, kajti nekaj mesecev trajajoči katastrofalni požari v Avstraliji so doslej najbolj zlovešče znamenje, da življenje v fantazijskem svetu, v katerem velika večina politikov potiska na stran spoznanja znanstvenikov o koncentracijah ogljikovega dioksida, metana in dušikovega oksida v ozračju ter spoznanja o krepitvah pozitivnih povratnih zank, ki potiskajo temperature navzgor, preprosto ne more trajati. V letu 2020 bomo morda priča sesutju.