Obscenost kot normalnost in grozljivost svobode

Nekateri ljudje se spontano zgražajo nad ameriškim predsednikom, češ da je vulgaren, obscen, da ima kognitivni primanjkljaj, pravijo celo, da je nor. A biti moramo nekoliko natančnejši, zlasti pa je pomembno, da pogledamo na takega človeka širše, saj je bil demokratično izvoljen, kar pomeni, da bi se potem morali obenem spraševati, zakaj bi normalni vsakdanji ljudje sploh izvolili takega predsednika, saj se ni čez noč magično spremenil. So potem vsi nori in kognitivno poškodovani? Ne, seveda ne, zadeva je, kot rečeno, bolj zapletena. Moja ideja je, da je Trumpa mogoče razumeti s pomočjo film Joker. Nočem reči, da je Trump isto kot Joker, želim pa pokazati, da bi se ameriški predsednik lahko od njega česa naučil. Seveda se ne bo.

Joker iz istoimenskega filma je vsekakor utelešenje človeške patologije, vendar je kot tak izvrsten primer za analiziranje tega, kar se nam dogaja vsak dan, pa pogosto nismo dovolj pozorni, da bi nam bilo to jasno. Preden se rodi Joker, obstaja natančno določen trenutek v filmu, ko se to zgodi, zgodi se, ko njegov nasmeh na obrazu zamrzne, se dogaja zelo veliko zadev, ki jih velja natančno premisliti. Dogaja se namreč to, pri čemer v večji ali manjši meri sodelujemo vsi. V tem smislu gre Joker do konca, do konca pa tudi mora, da bi nam postalo jasno, pri čem sicer vsak dan sodelujemo.
 
Joker nam odpira oči, če smo le dovolj pozorni na njegovo preobrazbo.
 
Film nam najprej postreže s koordinatami vsakdanjega življenja, znotraj katerih se trudimo biti prijazni drug do drugega, nosimo maske, da prikrivamo stvari, za katere pač ne želimo, da jih drugi ljudje poznajo, smo tolerantni do narcizma drugih ljudi, ošabnosti, celo laži in drobnih prevar, ki smo jim priča.
 
Ne zavedamo se dobro, kako deluje sistem vsakdanjega neoliberalnega življenja, zato včasih pomislimo, da bi nam bilo dosti bolje, če nekaterih ljudi ne bi bilo na položajih, na katerih so, to pa so položaji, na katerih odločajo tudi o koordinatah naših vsakdanjih življenj. Ne motimo se samo v tem smislu, da bi namesto teh ljudi na položajih bili drugi, njim podobni, motimo se tudi, ker ne vidimo, da je sam sistem vsakdanjega normalnega življenja že zaznamovan z zlom, z nevidnim sistemskim nasiljem, z izključevanjem ljudi in z omejevanjem dostopa do kapitala, moči, vzvodov odločanja.
 
Posamezniki znotraj sistema so zato lahko povsem iskreni, inteligentni, prijazni, dobri ljudje, pa se bo še vedno dogajalo zlo, dogajalo pa se bo, ker je vpisano v sam sistem, v njegove načine delovanja.
 
Zastopniki sistema se zato vselej obračajo na posameznike, češ da kvarijo delovanje sistema, ki je po njihovem prepričanju sicer povsem v redu in bi brez njih deloval dobro. Iskreni zastopniki sistema ne vedo, kako v resnici deluje, zato tudi sami verjamejo, da njegovo delovanje kvarijo samo nekatera gnila jabolka. Resnica pa je precej drugačna.
 
Današnje norme vedenja namreč že vključujejo obscenosti, neumnosti, zmešanost in blaznost. To niso samo lastnosti ali zmožnosti nekaterih posameznikov, ampak so, pomembneje, lastnosti samega neoliberalnega sistema življenja.
 
Sedaj pa znova k filmu Joker.
 
Prične se tako, da nam v prvih petih minutah postreže z osnovno, izhodiščno idejo, zaradi katere že vemo, kakšno bo nadaljevanje in zakaj mora biti tako, kakršno bo.
 
Čisto na začetku slišimo medijskega človeka, ki sporoča, da ponuja ljudem vse informacije, ki jih potrebujejo, in sicer 24/7. Seveda ne ponuja vseh informacij, ki jih ljudje potrebujejo.
 
Sočasno spremljamo Arthurja Flecka, ki se pripravlja na svoj nastop klovna. Živi z mamo, sicer pa nastopa kot komedijant. V rokah ima tablo z napisom Everything must go!!! Mimo pride gruča razposajenih najstnikov, iz rok mu iztrga tablo, nato pa ga v ozki ulici, saj teče za njimi, da bi dobil nazaj svoj rekvizit, brutalno zbrcajo.
 
Hip zatem ga vidimo pri psihoterapevtki, kjer ga popade neustavljiv smeh, nato pa se vpraša: sem samo jaz nor ali postaja svet vse bolj nor?
 
Če hodi Arthur v terapijo, izvemo tudi, da vsak dan zaužije kar sedem različnih tablet, smemo sklepati, da je z njim nekaj narobe. Ne torej s sistemom, temveč z njim. Vendar ni nor, zato zastavi zapisano vprašanje; če bi bil dejansko nor ali psihotičen, si takega vprašanja sploh ne bi mogel zastaviti.
 
Arthur torej zastavi vprašanje, ki je zelo smiselno in zelo produktivno. Nanj ne zna odgovoriti, ve pa, da je njegovo življenje neznosno.
 
Življenje je neznosno, v njem pa vztraja materina želja, naj se Arthur vselej smehlja in ima na obrazu izraz sreče (happy face). Mati ga celo kliče z imenom Happy, ne tako, kot mu je dejansko ime.
 
Ključna beseda uvoda v film je torej vse (dobite vse informacije, vse mora proč, vse-lej se je treba smehljati, vse-lej je treba imeti na obrazu izraz sreče). Nekaj pa je radikalno narobe. 
 
Nadaljevanje sledi.