Obrat k drugemu

Nobenega dvoma ni, da moramo ljudje sodelovati drug z drugim in da tudi zares sodelujemo. Če ne bi sodelovali, preprosto ne bi preživeli. Sodelujemo tudi tako, da ob priložnosti poiščemo človeka, s katerim delimo svoje skrivnosti, težave, probleme, s katerimi se sicer neproduktivno soočamo. Tako izbiranje je inteligentno. Problemov ne rešujemo sami, saj se zavedamo, da nimamo dovolj učinkovitih strategij, zato se obrnemo k drugemu človeku. Ljudje sicer večkrat rečejo, da ne gredo k psihoanalitiku, ker niso nori, tako razmišljajo zlasti moški osebki, toda k njemu ne greš, ker si nor. K njemu greš, ker ravno nisi nor, ker si inteligenten in nagnjen k sodelovanju; nekaterih problemov pač ne moreš rešiti sam, zato je najbolj inteligentno poiskati sotrpina. Neproduktivno in neumno pa je ne oditi k drugemu človeku, ko se znajdeš v položaju, v katerem kakega problema ne moreš rešiti na dovolj učinkovit način, zaradi česar trpiš, trpljenje pa prenašaš še na druge ljudi.

Psihoanalitik ni človek, ki zdravi ali normalizira nore ali neumne posameznike, temveč je človek, ki zna skupaj z drugim človekom misliti učinkovite strategije reševanja problemov. Psihoanaliza definitivno ni svetovanje in ni zagovarjanje življenjskega vodila, češ da je vsak posameznik dolžan sam prebijati se skozi življenje in skrbeti zase. Ravno nasprotno: psihoanaliza trdi, da je vsak človek socialno bitje ali subjekt inteligentnega sodelovanja. Evolucija potrjuje zapisano: ljudje imamo dovolj velike možgane, da razumemo drug drugega, da zmoremo empatijo in sočutje, da sprejemamo drug drugega kot različnega. Zaradi evolucije pravzaprav želimo, hočemo, potrebujemo drugega kot različnega, ne kot enakega. Pred vsakim tekmovanjem je zato sodelovanje.    
 
Ko psihoanalitik posluša drugega človeka, že ve, kateri mehanizmi delujejo in so učinkoviti; prav tako ve, kateri niso učinkoviti, čeprav se včasih zdi, da delujejo. Ve, zakaj delujejo, in ve, zakaj niso učinkoviti. Jasno mu je, da se človek lahko vrti v krogih in ne zamenja neučinkovitih strategij za učinkovite. Ve tudi, da imamo ljudje izjemno sposobnost učenja, zato zelo hitro posnemamo druge ljudi, ko iznajdejo učinkovitejše strategije reševanja vsakdanjih problemov. Analitik tako jamči za učinkovite strategije reševanja problemov, kar pomeni, da jamči za najvišjo obliko inteligenco.
 
Analitična izkušnja je zato zelo zanimiva in vznemirljiva, kajti v analizi se v očiščeni obliki izkaže, da zadeva vendarle ni tako zelo preprosta. Pacient namreč končno ve, kaj mu je narediti, ve, da je zanj koristno, ve, kako in kdaj nekaj narediti, tisto želi narediti, a še vedno ni nujno, da bo to tudi storil.
Še vedno se lahko odloča napačno.
 
Na delu mora biti sila. Ni namreč res, da ima pacient svobodno voljo, ki naj bi pomenila, da se odloča, kot mu pač ustreza. V analizi spozna, da obstaja svoboda kot dolžnost, da naredi nekaj, kar je razumno in učinkovito. Osvobaja se, da bi odkril pravi pomen svobode, ki je v prevzemanju odgovornosti za strategije reševanja problemov, s katerimi se bo soočal vse življenje.
 
Ko ga odkrije, ga tudi globoko začuti. V njem se zgodi premik, ki ga sicer ni mogoče načrtovati. Ko se zgodi, je na delu mehanizem, za katerega jamči analitik. To je mehanizem, ki ga je prvi opisal Freud: jaz se znebi nadjaza. Nad seboj nima nobene avtoritete več, nad njim je le moralni zakon, preko katerega razum terja od posameznika – učinkovito rabo razuma.