Obrat

Dijakinja me je prosila, naj povem kaj o tesnobi in depresiji. In sem. Na koncu smo se dotaknili nujnega vprašanja, kaj narediti, ko se človek znajde v nezavidljivem položaju, ko se pogreza v črnino in je tesnoben, ko je stiska velika. Poudaril sem pomen pogovarjanja. Ne trpite v samoti in ne bodite tiho, sem nadaljeval. Najdite sogovorca, nekoga, ki zna poslušati. Pogovarjajte se o tesnobi in temnih občutkih, o lastni ranljivosti. Ustvarite priložnost, da govorite o sebi, ne o vremenu in modi in nezanimivih zunanjih dogodkih. Kdor tiho trpi, bo namreč tiho trpel še naprej. Verjetno je, da ga ne bo nihče niti opazil, sem podčrtal.

Živimo v svetu, v katerem je vsak dan na delu paradoks. Samouresničevanje ljudi, njihovo samoaktualiziranje, njihovo spopolnjevanje so pomembne koordinate vsakdanjega življenja, le da pogosto ne vodijo k razvijanju in krepitvi državljanskih kreposti, temveč vodijo zgolj h kopičenju privatne lastnine. 
 
Ko se pogovarjam z mladimi, ki so poskusili narediti samomor, vedno bolj spoznavam, kako pomembno je pogovarjanje, kako pomembno je govorjenje o mislih, občutkih in čustvih, ki se grmadijo in nikakor nočejo izginiti, povečujejo pa stisko in celo občutke o nesmiselnosti življenja.
 
K meni pride dijak in reče, da je v stiski. Povabim ga, naj pove še kaj o njej. Pove, kaj se dogaja, kaj se je dogajalo v njegovem življenju, kaj se dogaja že nekaj časa. Govori o precej vsakdanjih zadevah, za katere vem, da se dogajajo za zidovi številnih stanovanj in hiš. In potem se pogovarjava. Ko odide, ga slišim reči samemu sebi: je že bolje.
 
Resnično, pogovarjanje ni samo izmenjavanje misli in informacij, ni komuniciranje in prenašanje sporočil ali mnenj, dajanje nasvetov ali medsebojno prepričevanje. Je mnogo več, zlasti pa je nekaj drugega.  
 
Ko se pogovarjam z nekom, ko se mu odpiram, ko govorim o sebi, kar nikakor ni enostavno, pričakujem od njega, da s svojo navzočnostjo jamči za dobro. Da dobim ob njem močan občutek, da me ne bo pustil na cedilu, da bo na ravni tega, kar izraža beseda dobro, da bo torej zdržal.
 
O vsem tem ni treba govoriti; dovolj je občutek. Ta mi pove, tako si ga razlagam, da je drugi človek zanesljiv, da je tam, kjer želim, da je, da mi ničesar ne vsiljuje, da me zgolj posluša in da skuša razumeti, kaj mu govorim.
 
Pomembno je še nekaj. Pomembna je ideja, da mi ni treba biti idealen ali popoln, da sem lahko to, kar zmorem biti, da mi ni treba sanjati, da bom nekoč nekaj posebnega, nekaj izjemnega. Da vse to pravzaprav že sem, da so sanje že za menoj, da iščem nekaj in narobe verjamem, da sem tisto izgubil, da je že vse v redu, da živim življenje in da ni z menoj nič narobe, da mi ni treba iskati nečesa, česar ni, da tisto v resnici ves čas že imam, da niso moje pomanjkljivosti, na katere me ljudje nenehno opozarjajo, nič večje od njihovih, da je torej res smiselno najprej prepoznati bruno v lastnem očesu in se šele nato spraviti na iver v sosedovem očesu – če je to res treba in če ima sploh kak smisel.