Obljubljanje sreče ob koncu časa

Obstaja zanimiv preplet nekaterih idej. Film je fikcija; romani so fikcija. V obeh primerih avtorji vedo, da gre za fikcije, bralci vedo, da gre za fikcije, in gledalci vedo, da gre za fikcije. Vsi pa morajo verjeti vanje, v fiktivne zgodbe torej, čeprav vedo, da so fikcije. Zares zanima me tole. Margaret Atwood pravi o kreativnem pisanju in o svojih knjigah: ničesar si nisem izmislila. Resnično, fiktivne zgodbe nas lahko pritegnejo, če so dobro napisane, kar pomeni, da jim verjamemo in obenem vemo, da so fikcije. Vsakdanja resničnost je lahko ravno tako fiktivna, pa še vedno verjamemo, da ni, da je torej resničnost, ločena od vsake fikcije. Natanko v tem smislu so lahko fiktivne zgodbe resničnejše od resničnosti, saj nam dajo misliti, kako dobro resnično razumemo realnost, medtem ko verjetje v fiktivno resničnost, kot da je resničnost onkraj fikcij, ne daje misliti, saj se zaradi nje in v njej hitro potolažimo z ugotavljanjem, da tako pač je in da drugače [vsaj ta hip] ne more biti. Človeška bitja so lahko tako izgubljena celo tedaj, ko gori njihova lastna hiša. 

Sara Ahmed je pred časom (2010) priobčila knjigo z naslovom The promise of happiness; približno v istem času je Sam Binkley že pisal knjigo z naslovom Happiness as enterprise: An essay on neoliberal life (izšla je leta 2014). Sara Ahmed je britansko-avstralska raziskovalka s področij feministične teorije, lezbičnega feminizma in postkolonializma, Sam Binkley pa je profesor sociologije na Emerson College v Massachusettsu. Knjigi priporočam v branje zato, ker natančno pokažeta tudi vsakdanjemu, malemu človeku, kot se reče, kako deluje sodobna industrija sreče, kako kuje gigantske dobičke za nekatere, zlasti pa, kako vlade in korporacije z roko v roki obvladujejo ljudi ne s palico, ne z gorjačo, ne z manipuliranjem in s pranjem možganov, ne s kakršnokoli obliko nasilja, pač pa natanko s prodajanjem – blagostanja (well-being).
 
Nenehno promoviranje pozitivnega razmišljanja, industrija sreče in zadovoljstva, propagandna sporočila, da je treba uspeti v življenju, pa če je cena za tak uspeh še tako visoka, poniževanje intelektualnega dela ter njegovo izginjanje, egalitarne fikcije v obdobju orjaških družbenih razlik med elito in vsemi drugimi ljudmi, znanost in politike o neenakosti inteligenc med rasami, zaton pismenosti in zmagoslavje spektaklov, ugotavljanje, katera ljudstva so srečnejša in katera so zarukana, razmišljanje, kako biti srečen sedem dni v tednu, predstavljajo stebre sodobnega življenja, ki ga živi veliko povsem nevidnih ljudi.
 
Ni torej nobene potrebe po marginaliziranju in izključevanju ljudi, saj zadošča njihovo priganjanje, ljudi pa medtem nevidna roka trga sama razdeli v skupino teh, ki nikakor ne morejo uspeti, ker nimajo nobenih pogojev za kaj takega, in skupino onih, ki so pravzaprav vselej že uspeli, saj so rojeni z zlato žlico v ustih.
 
Dodati je treba le še bolj ali manj glasno ugotavljanje, kdo je nevaren za družbo in koga je treba spoštljivo ignorirati. V tej perspektivi je zares dobro prebrati še eno knjigo, ki je bila po pisanju nekaterih raziskovalcev najbolj vplivna knjiga v Evropi v obdobju med letoma 1487, ko je zagledala luč sveta, in 1700, če kajpak odštejemo Biblijo. Naslov te knjige je Malleus Maleficarum, v njej pa odkrivamo predvsem priročne nasvete za lov na čarovnice – v bistvu je to priročnik za inkvizitorje.
 
A ni zgolj priročnik, kot poudarja v svoji knjigi Oksana Yakushko, saj je v njem tudi veliko argumentov, s katerimi naj bi bilo mogoče dokazati obstoj čarovnic, pa tudi argumentov za ugotavljanje, kako zelo nevarne so za občestva in za celotno civilizacijo; vse skupaj zgledno dopolnjuje spisek razlogov in metod, zakaj jih je treba zbrisati z obličja Zemlje in kako to narediti. Zlasti pade v oči dejstvo, da v času renesanse in razsvetljenstva taka knjiga ponuja obširne znanstvene razlage, da se je treba čarovnic čim hitreje znebiti.
 
Ne smemo pa se prehitro potolažiti, češ da je bila knjiga vplivna pred stoletji in da je njena temeljna znanstvena ugotovitev, da so ženske tako ali tako, tudi če niso čarovnice, telesno in duševno nepopolna bitja, za razliko od moških, že zdavnaj zastarela.
 
Taka tolažba je še zlasti neracionalna, če potegnemo zelo preprosto in resnično vzporednico.
 
Medtem ko opozarjajo avtorji knjige Malleus Maleficarum na nevarne ženske in zlasti na nevarne čarovnice, ki utegnejo ogroziti kar obstoj celotne Zahodne civilizacije, saj naj bi bile neposredno povezane s Satanom, to pa obenem pomeni, da so tako biološko kot družbeno manjvredne od moških, je danes videti, da celo znanstveno opozarjanje na možnost propada vseh civilizacij, ne le Zahodne, ne zaleže kaj dosti, saj moški in ženske, članice in člani globalne elite, preprosto ne znajo in morda celo nočejo misliti, da niti domnevne čarovnice niti drugi domnevno telesno in duševno manjvredni ljudje nimajo prav ničesar z možnostjo takega propadanja, z njim pa so zagotovo neposredno in močno povezani natanko oni sami, saj imajo v rokah čisto vse premoženje in vzvode moči tega sveta, so vrhunsko izobraženi ter imajo popolna telesa.