Oblike sreče

Včeraj sem na Fakulteti za socialno delo zbranim na kratko predstavil znanstveno monografijo Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami, ki sem jo uredil pred časom. Poudaril sem, da me ne zanima izraz ljudje s posebnimi potrebami, pa tudi to, da je vsakdanje življenje polno diskriminatornega simboliziranja, ki se mu upiramo z egalitarnimi simbolizacijami. In samo upiranje že pomeni možnost, da dobi človek tudi izkušnjo sreče, ne le izčrpavajočega upiranja. Resnično, včasih so koordinate posameznikove sreče prav v tem, da se človeku zna čemu upreti, in ne le v tem, da večno teka za svojimi sanjami ali skuša postati predpražnik za druge ljudi.

Navadna fraza je reči, da za svojo srečo lahko poskrbi vsak človek sam; prav tako je puhlica, da mora poskrbeti sam. Že bežen pogled na svet, v katerem smo prisiljeni živeti, nam pove, da je okoli nas veliko v hierarhije ujetega delovanja, ki je neproduktivno, včasih pa je tudi uničujoče. Nove oblike sreče so v takih okoliščinah skoraj nemogoče, zato potrebujemo upor in protest; potrebujemo več egalitarnih simbolizacij sveta in življenja.
 
Egalitarne simbolizacije življenja tlakujejo pot, na kateri so ljudje srečni že zato, ker čutijo na svoji koži, da jim ni treba nenehno nekomu dokazovati, kako dobri in sposobni so, kaj vse so naredili in dosegli, saj pomenijo take simbolizacije tudi skupno življenje onkraj žargona, medsebojne tekmovalnosti, hierarhij in večnega sanjanja, kako bo enkrat v prihodnosti bolje.
 
Pomembna je ideja sreče, ne kopičenja dobrin, denarja in premoženja; pomembna je ideja novih oblik sreče. Paradoks novih oblik sreče pa je, da so tako rekoč stranski produkt nečesa drugega.
 
Mislim na kreativne invencije novih oblik skupnega življenja. Natanko na to torej, kar je poudarjal Marx, ko je spoznaval, kaj pomeni komunizem: skupne oblike družbene pravičnosti. Brez njih preprosto ne moremo resno govoriti o sreči posameznikov, saj jim mehanizmi, ki vzdržujejo družbene nepravičnosti, sproti onemogočajo uresničevanje lastnih sanj o novih oblikah srečnega življenja.
 
Komunizem zato ni program, v katerem je zapisano, kakšna bo nova družba, v kateri bodo vsi ljudje srečni. Tako je pisal Karl Marx, preden so mu podtaknili, da je utopični sanjač, ki naivno misli, da bodo ljudje nekoč spisali tak program, potem pa živeli po njem.  
 
Natančno branje Marxa, a le kdo ga danes sploh še bere, nam pove, da je komunizem nekaj drugega. Pove nam, da je komunizem zgodovinski, historični proces, in ne program, proces torej, ki terja veliko raziskovanja sveta, kreativnosti in napornega ustvarjanja novih možnosti za skupno življenje ljudi. Ali kot bi rekel Hegel: komunizem ni cilj, h kateremu težimo, ampak je sama večno spreminjajoča se pot k cilju.
 
Po domače: komunizem pomeni raziskovanje sveta, ki prispeva k ustvarjanju odprtih družb in odprtega sveta. V taki perspektivi sreča ljudi ni abstraktna ideja dobrega in zadovoljnega življenja v udobju, ampak je čisto nekaj drugega.
 
Je to, kar poudarja Alain Badiou: sreča je težko, naporno vztrajanje v organiziranju posledic oziroma učinkov dogodka, ki prekine vsakdanje življenje ljudi. Strinjam se s filozofom, saj imam izkušnjo sreče. Zaradi nje vem, da je sreča močna izkušnja vztrajanja v tem, kar se zdi nemogoče, izkušnja vztrajanja v odkritju, da je nemogoče vendarle mogoče, pa naj si drugi ljudje mislijo o tem, kar hočejo.
 
Zapisano ne pomeni, da je srečen človek avtist, ki se ne meni za druge ljudi. Ne, ravno nasprotno je res! Sreča pomeni, da jo človek trosi okoli sebe, saj ne more biti srečen brez drugih ljudi, zato so ti vedno znova presenečeni, ko dobijo ob srečnem človeku še sami izkušnjo, da je nemogoče mogoče.
 
Res pa je, da včasih tako izkušnjo zavrnejo in cinično pripomnijo: boš že videl, da tako ne gre, ko prideš v moja leta. Kot da ne bi privoščili človeku, da je srečen.