Oblast in razsvetljenstvo v 21. stoletju

V seriji Černobil profesor Legasov končno izve, da se mu obeta izjemno dobro plačana službica; postal bi direktor inštituta, ki nosi ime po očetu sovjetske jedrske bombe, Igorju Vasiljeviču Kurčatovu. Seveda pa bo mesto zasedel le pod enim pogojem; tudi v sovjetskem socializmu ne obstaja brezplačno kosilo. Vsakdo lahko nemudoma ugane, kateri je ta pogoj. Noben kognitivni napor ni potreben za ugotovitev, ki ima občo veljavo, pa naj gre za socializem sovjetskega tipa, jugoslovanskega tipa ali kapitalizem ameriškega tipa. Legasov bo postal direktor, če bo dokazal, da je lojalen oblasti, da se zna podrejati, da je pripravljen govoriti, kar je treba, kar se od njega pričakuje in ne bo filozofiral o resnici. Ob tem se vnovič izkaže, kako radikalen in revolucionaren je bil Kant, ki je bil filozof, ko je dejal, da je samo jedro razsvetljenstva preprosta dolžnost človeškega bitja: misli, kolikor hočeš in o čemer hočeš, nato pa povej na glas, kar si ugotovil. Kantovo idejo zlahka uvrščam v sam vrh človeških dognanj o jedru narave tega, kar imamo lahko ljudje med seboj in je obenem zavezano najvišjim etičnim idealom, brez katerih preživetje ljudi dolgoročno sploh ni mogoče, pa naj si oblast misli o tem, kar hoče.

Legasov seveda ni tiho in ne govori, kar bi rada slišala oblast. A to ni neoliberalni napad na sovjetski socializem, ampak je ponazoritev tega, kar se dogaja vedno znova na vseh koncih sveta. Ko človek končno spregovori na glas in pove, kar je resnica, ne more biti vnaprej prepričan, da ga bodo sploh poslušali. Ni namreč res, da ljudje komaj čakajo na resnico lastnih življenj. In oblastniki so še bolj kakor drugi dovzetni za moč, ki sproža tako sladke občutke, ko jo ima človek v svojih rokah in jo hoče imeti še naprej – po možnosti še več.
 
Naj potegnem vzporednico. V teh dneh smo lahko slišali, kako šlampasto se je obnašala Slovenija, njena oblast, natančneje, ko jo pripravljala enega najpomembnejših dokumentov tega trenutka, dokument o tem, kako bomo vplivali na podnebne spremembe, da ne bomo šli družno vsi skupaj prezgodaj rakom žvižgat. Dokument so poslali v Bruselj in tam so ga, upravičeno, zgolj polili z gnojnico, saj česa drugega niti ne zasluži.
 
V istem obdobju se zlahka priklikate do najnovejših objektivnih spoznanj o naravi podnebnih sprememb, ki vam povedo tole.
 
Znanstveni članek z naslovom Co-extinctions annihilate planetary life during extreme environmental change, pod katerega sta podpisana Giovanni Strona in Corey J. A. Bradshaw, objavljen pa je bil lani,  (2018), prinaša med drugim tole končno spoznanje, ki izhaja iz objektivnih podatkov o tem, kar se trenutno dogaja na tem planetu: This makes it difficult to be optimistic about the future of species diversity in the ongoing trajectory of global change, let alone in the case of additional external, planetary-scale catastrophes. Po slovensko: težko je optimistično gledati na prihodnost vrst in njihovo raznovrstnost, če imamo pred očmi krivuljo globalnih sprememb; nikar, če imamo pred seboj dodatne zunanje katastrofe planetarnih rasežnosti.
 
Če zapisano prevedemo v številke, ugotovimo tole. Trenutno je v ozračju okoli 415 molekul ogljikovega dioksida na milijon molekul; številka raste iz dneva v dan. Metana je za 1867 molekul na milijardo molekul. Ker je močnejši od CO2, dodamo 280 molekul CO2, (415 + 280). Vsak hip lahko z dna Arktičnega oceana zaradi segrevanja odroma v ozračje orjaška količina metana, zaradi katere se skupna količina metana v ozračju podvoji (dobimo 3734 molekul metana na milijardo). Zadnjo številko prevedemo v CO2 in dobimo 560 molekul. Skupaj: 415 + 280 + 560 = 1255 molekul CO2 na milijon molekul. Ko je v ozračju toliko molekul ogljikovega dioksida, si močno želite, da vam ne bi bilo treba živeti na tem planetu.
 
In kdaj se vse to lahko zgodi? Leta 2100? Leta 2050? Ne, vse to se lahko zgodi v nekaj letih. Nikjer ne piše, da se nujno bo, toda to je le slaba tolažba. Slovenska kapitalistična oblast pa se obnaša, kot da se sploh ne bo.
 
Sovjetske socialistične oblasti že davno ni več. Koliko časa še bo obstajala neoliberalna kapitalistična?