Obdobje plastike in neodgovornosti

Znanstveniki so predlagali, da bi obdobje, v katerem živimo, poimenovali obdobje plastike. Morda bi lahko dodal, da ne bi bilo čisto nič narobe, če bi ga poimenovali kar plastično obdobje. Plastika je namreč že preniknila v vse pore zemeljskega življenja, tudi kot metafora za plastično, simulirano, ponarejeno, industrijsko izdelano življenje, najti jo je na dnu oceanov in v fosilnih sedimentih, ljudje jo imajo celo v svojih možganih in v krvi in notranjih organih, zauživajo jo dnevno. Onesnaževanje s plastiko (plastic pollution) je obsežno in nevarno, saj raste proizvodnja plastike že nekaj desetletij eksponencialno, kar pomeni, da ne narašča linearno, sploh pa se, kljub obljubam in prisegam, ne zmanjšuje – plastike je torej okoli nas in v nas vse več in več. Človeštvo odvrže vsako leto v lastno okolje, kjer živi, več milijonov ton plastike. Obdobje plastike je zato dramatičen pokazatelj, kako noro je življenje ljudi na tem končno velikem planetu, na katerem naj bi vse raslo in se kopičilo, to pa se, kako ironično, tudi dejansko dogaja, kjer grozi vsemu živemu climate breakdown ali popolno sesutje podnebja, vsemu skupaj pa moramo dodati še milijone ljudi, ki že leta dolgo tavajo po svetu zaradi obupnih gospodarskih razmer v svojih domovinah, vojn in političnega zatiranja, in pred katerimi se skušajo bogate države zavarovati na vse mogoče načine. Pika na i so kajpak redni medijski prikazi smejočih se političnih elit, ki ljudstvu med svojim rajanjem v elitnih okoljih ne povedo niti tega, koliko novih milijonov ljudi bo v prihajajočih letih prisiljeno bežati s svojih domovin in bloditi po svetu, ker se bo njihovo družbeno in naravno okolje radikalno spreminjalo na slabše, ustavile pa jih ne bodo niti vse rezilne žice in 'tehnične ovire' tega sveta. Potem bo vse bolj jasno, kako prav ima Carola Rackete, nemška prostovoljka in kapitanka ladje Sea-Watch 3, dela za organizacijo Sea-Watch, ki je za britanski The Guardian te dni izjavila: čez nekaj časa bo zaradi posledic podnebnih katastrof vsaka sedanja 'migrantska kriza' videti kot a tea party. In dodala: želim živeti v svetu globalne enakosti, solidarnosti in pravičnosti.

Medtem ko se Slovenija vendarle pripravlja, da bo sestavila nekakšno strategijo ukrepanja zoper podnebne spremembe, da bi živeli v boljšem svetu, ki bo morda svet egalitarnosti, solidarnosti in pravičnosti, najverjetneje pa ne bo, resni znanstveniki, na primer Andrew Glikson z Australian National University, opozarjajo, da bo človeštvo do sredine tega stoletja verjetno preseglo mejo 750 ppm CO₂ v ozračju, kar pomeni, da trenutna ekstremna rast količine toplogrednih plinov (the current extreme rise rates of GHG – 2.86 ppm CO₂/leto) in ravno tako ekstremna rast temperature (0.15-020 °C vsako desetletje) ne dopuščata linearnih podnebnih projekcij, ki sicer še vedno prevladujejo, ker dopuščajo več manevrskega prostora in časa, da se ljudje še rešijo. Me prav zanima, kaj bo pisalo v slovenskem dokumentu, ko bo končno napisan in bo romal v Bruselj; poznavalci že sedaj pravijo, da bodo pisci dokumenta verjetno zamudili rok, ki jim je postavljen – kako simptomatično!
 
Naj torej vse raste, naj se nič ne zmanjša ali ustavi, naj bo čisto vsega iz dneva v dan več. In ko rečem čisto vsega, zares mislim na čisto vse – od najbolj kakovostnih izdelkov in storitev do svinjarije, metana, plastike in pokurjene nafte, da ne govorim o premogu, za katerega celo nekateri slovenski znanstveniki trdijo, da je čista energija prihodnosti za pridelovanje električne energije, češ da CO₂ sploh ni kriv za podnebne spremembe!
 
Seveda imajo čisto prav: kdo pa sploh trdi, da je [izključno] CO₂ kriv za podnebne spremembe? Se mora zgoditi še kaj drugega, da o njih sploh lahko začnemo govoriti. Tako rekoč nobena stvar v nam znanem vesolju se ne zgodi tako, da pojasni spremembo, posledico ali učinek en sam vzrok.
 
Sploh pa molekula ogljikovega dioksida ne more biti za nič kriva – kriv ali neodgovoren je lahko le človek.