Obča koristnost razmišljanja

Vse življenje že poslušam, da ni dobo preveč razmišljati. Prepričal pa sem se, da je res ravno nasprotno: ni dobro premalo razmišljati. Dobro ni za tega, ki premalo razmišlja, saj tvega prezgodnji upad kognitivnih zmožnosti in prav tako prehitro demenco, dobro pa ni niti za druge ljudi, saj morajo prenašati nebuloze teh, ki premalo razmišljajo. Njihova morebitna srečevanja so zato mizerna, neproduktivna in dolgočasna. Ne prispevajo le k upadanju kognitivnih sposobnosti, temveč pomenijo tudi stres in splošno nezadovoljstvo nad življenjem, v katerem se ne zgodi nič takega, kar bi bilo zares zanimivo in bi povečevalo blagostanje ljudi.

Leta 1961 sta se na konferenci soočila teoretska velikana: Popper kot kritični racionalist in Adorno kot kritični teoretik. Prišla sta iz različnih svetov in vrnila sta se v različne svetove. Sporazumela se nista skoraj o ničemer. Pa kljub temu lahko oba soočim še enkrat in zapišem, kar sledi.
 
Zapišem, ker me trenutno močno zaposluje razmišljanje o nenavadnih razsežnostih znanosti in filozofije. Primera sta Kopernik in Luther, čeprav, formalno vzeto, nista ne znanstvenika ne filozofa. Sta tudi izjemno konservativna človeka, ki ne marata ne za družbene spremembe ne za revolucije. Luther zagovarja celo brezpogojno poslušnost posvetnim oblastem, njune ideje pa vseeno sprožijo zgodovinske spremembe brez primere, spremembe, ki jih nista ne načrtovala ne želela; zgodile so se celo proti njuni volji. Kako je to mogoče?
 
Mogoče je, ker imajo ideje nekaterih ljudi pod posebnimi pogoji tako rekoč neskončno moč preobrazbe sveta in ljudi, zato ni pomembno, kaj si njihovi avtorji pri tem mislijo, saj delujejo neodvisno od njih. Kaj vse to pomeni, razumemo, če si podrobneje ogledamo soočenje med Popperjem in Adornom.
 
Rdeča nit celotnega Popperjevega raziskovalnega dela je sorazmerno preprosta. Takole jo lahko povzamem.
 
Ne obstaja problem brez vednosti. Šele ko jo imamo, se zavedamo problemov in jih znamo določiti. Naslednji korak: ne moremo reševati problemov brez vednosti. Novi problemi terjajo novo vednost. Dokler je nimamo, problema ne moremo rešiti. Zastavljanje problemov je zato dobro, produktivno.
 
Obstajajo pa produktivni problemi in obstajajo neproduktivni. Prvi potegnejo za seboj novo vednost, drugi je ne potegnejo. Torej je dobro ustvarjati oziroma odkrivati nove produktivne probleme.
 
Vednost tako nastaja zaradi napetosti med vednostjo in nevednostjo ali ignoranco. Ni nekaj pozitivnega, nekaj, kar preprosto odkrijemo, če dovolj dolgo iščemo. Obstajati mora razlika, obstajati mora napetost. Problemi zato obstajajo, če obstaja nevednost, kar je zelo logično.
 
Kaj poreče na zapisano Adorno?
 
Adorno odgovarja. Ekonomski dejavniki, v tem času kapitalistični, oblikujejo samo znanstveno delo, delo raziskovalcev in teoretikov, saj ti ne živijo v praznem prostoru. Torej vplivajo nanje, zato potrebujejo kritično oko, da vplive prepoznajo in analizirajo.
 
Tako oko terja določeno vednost, obenem pa jo tudi proizvaja. Proizvaja vednost o tem, kako družbenoekonomski dejavniki vplivajo na znanstvenike in na ustvarjanje vednosti.
 
Srečanje med Popperjem in Adornom je ostalo odprto in se niti ni moglo končati tako, da bi se o čem strinjala.
 
Skočimo v neko drugo obdobje in potegnimo vzporednico.
 
Kopernik se je skušal strinjati z Aristotelom glede položaja Zemlje v vesolju, vendar mu ni moglo uspeti, ker so bili njegovi izračuni o gibanju nebesnih teles taki, da so mu to preprosto preprečevali. Izračuni so bili pomembnejši od tega, kar je rekel Aristotel, Kopernik pa je imel težave, ker je bil Aristotel avtoriteta, ki jo je podpirala druga avtoriteta, tj. Cerkev.
 
Luther je zagovarjal bogaboječo disciplino, kot poudarja Ellen Wood v knjigi Svoboda in lastnina (str. 102), ki sem jo dobil letos za rojstni dan, berem pa jo z velikim užitkom, vendar je Cerkvi odrekal prav avtoriteto. Lahko bi vztrajal do konca, vendar ni.
 
Popusti. Božja volja je taka, misli Luther, da ljudje na Zemlji preprosto morajo živeti v strahu, kar pomeni, da se morajo bati oblasti in se ji podrejati. Nad njo je sam ljubi Bog. Njegovi namestniki na Zemlji so oblastniki; oblastniki so Božji namestniki na Zemlji. Povsem nora ideja sicer velikega upornika.
 
Zlahka opazimo, kako hitro lahko postanejo na videz revolucionarni ljudje najbolj zadrti zagovorniki in brezkompromisni branitelji oblasti nad ljudmi.
 
Šele Kant postavi piko na i. Razmišljaj, kolikor hočeš in o čemerkoli, potem pa glasno povej, o čem si razmišljal.
 
Če si dobro razmišljal, je prav, da to glasno poveš drugim, saj jim bodo nove ideje v korist; če nisi dobro razmišljal, je prav tako dobro, da te slišijo drugi ljudje, da se z njihovo pomočjo popraviš, to pa je v tvojo korist.
 
Od veliko razmišljanja je torej vselej korist – zdaj za tega, drugič spet za onega.