Draga Danaja,
danes je šestnajsti september. Dan se je začel svečano, kot je tudi prav. Peljal sem se proti goram, na travnikih je bilo nekaj meglic, nebo je bilo modro, v pričakovanju prvih jutranjih žarkov. Nekoč si mi napisala drobno pismo in v njem strnila nekaj idej ob mojem predavanju, ki si ga poslušala nekaj dni pred tem. Od takrat mineva skoraj osem let. Pismo sem kajpak natisnil in shranil za vse večne čase. V njem med drugim sprašuješ, če se zavedam, kako nore ideje povezujem, kako drzne in nekonvencionalne in neobremenjene so moje misli. Danes razmišljam o tvojih takratnih mislih, o tvojem sedanjem raziskovanju možganov, tega čudežno kompleksnega univerzalnega računalnika, o tvojem delu na drznih in nekonvencionalnih idejah, s katerimi se srečuješ danes in mi včasih poročaš o njih. Takrat si bila dijakinja, danes si tik pred zagovorom doktorata na prestižnem inštitutu, na katerem dela vsak dan osemsto znanstvenikov z vsega sveta, in prejetjem doktorskega naziva; razmišljaš o postdoktorskem študiju. Potem bova oba dr. DR. Vse bolj me preplavljajo ideje o tem, kako visoko včasih hočemo seči, potem pa se zavemo, da je morda najbolj radikalno, kar lahko naredimo v svojem življenju, da se zavedamo pomena bližine drugega človeškega bitja, drugega neskončnega vesolja, ki je ves čas tam, pa tolikokrat nimamo časa zanj, ker verjamemo, da moramo hitro skozi življenje, da bi dosegli nekaj, pa še sami ne vemo čisto natančno, kaj naj bi to sploh bilo. Namesto hitenja se raje sprehodim do bližnje reke in do gozda. V jutru, ko je še rosa in so meglice nad travnikom. Rad poslušam dobro glasbo in si ogledam dober film. Se ustavim ob kakem lepem prizoru, zanimivi fotografiji ali sliki starega mojstra. Rad bi še poklepetal s staro gospo, ki se mi je prijazno nasmehnila, spil kozarec dobrega vina in se pogovarjal o vsem mogočem. Nič človeškega mi namreč ni tuje. Ni mi tuja bolečina in ni mi tuje trpljenje. Ne bežim ne pred enim in ne pred drugim. Zakaj to omenjam? Ker vem, da tudi ti ne bežiš in se ne skrivaš pred življenjem. To ni vselej lepo, vendar je življenje tudi takrat, ko je kruto. Včasih je težko povedati, kaj človek misli v globinah svoje duše. Ne najde pravih besed. Ne najde pravega trenutka. Ker se vedno nekam mudi in se zdi, da bi se moralo muditi. Toda taki trenutki vseeno obstajajo. Ujamemo jih. In besede kar pridejo. Potem je nenadoma vse tako lahko in preprosto. Moja želja tebi ob tem svečanem dnevu? Ti v svoji neskončnosti. Meni ostane le še to, da se priklonim in podpišem … dr
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|