O zrelosti

Te dni potekajo obletnice mature. In se spominjam.

Bilo je nekaj mesecev pred maturo. Učitelji so se zbrali na učiteljski konferenci; v navadi je bilo tudi, da se je konference udeležil dijak, predstavniik razredne skupnosti. Sošolci so tisto leto izbrali mene, zato sem se udeležil konference. Zdelo se je zelo demokratično in napredno.
 
Najprej so učitelji na dolgo in široko modrovali o nas, o naših uspehih in neuspehih, o našem vedenju, kot da so psihologi. Potem sem dobil besedo še sam. Še danes imam pred seboj razredničarko, ki me je vljudno povpraša, kaj bi pa jaz povedal učiteljem v imenu razredne skupnosti. Dobil sem torej besedo. In sem povedal. Ne spomnim se več, kako sem tisti dan prišel domov, vem pa, da je bil odziv učtiteljev na mojo pripoved tako silovit in tako brutalen, da sem se bal, da me bodo vrgli iz šole.
 
Naslednji dan takoj prvo uro pridejo pred tablo razredničarka, še nekdo, ne spomnim se več, in ravnatelj. Takoj sem vedel, zakaj so tam. Sošolci kajpak niso vedeli. Razredničarka je na kratko povzela, kaj sem rekel prejšnji dan učiteljem – seveda je izbrala posamezne stavke iz moje pripovedi in jim dodala še malo svojih. Potem je prišel na vrsto ravnatelj.
 
Kot kak socialni psiholog ali, še bolje, izvedenec za manipuliranje z ljudmi je naredil nekaj, kar je dodobra zaznamovalo zlasti mene in je vplivalo na moje kasnejše razumevanje človeških bitij. Vedel je, da ne sme vprašati celotnega razreda, kaj si misli o tem, kar je razredničarka povedala, da sem jaz prejšnji dan povedal učiteljem. Najbrž ni vedel, kako nezanesljiv je človeški spomin, a to ga bržčas niti ni zanimalo. Potem se je začelo.
 
Stopil je k prvemu sošolcu in ga vprašal, ali se stirnja s tem, kar naj bi jaz povedal, ali ne. Potem je stopil k drugemu in tako naprej, dokler ni prišel do zadnjega. V razredu nas je bilo nekaj več kot trideset, zato je trajalo vse skupaj vsaj dvajset minut.
 
In nekaj več kot tridestkrat sem slišal Ne. Seveda si nihče ni upal pred ravnateljem reči, da se strinja z menoj. Ga je bilo preveč strah. Torej je razumno rekel, ds se ne strinja, tudi če se je strinjal; vsakdo je pač reševal samega sebe.
 
In kaj sem rekel učiteljem? Rekel sem nekaj, o čemer smo se s sošolci pogovajali štiri leta. Seveda smo bili kot uporniški mulci nezadovoljni s tem in z onim, kako pravični ali nepravični so bili učitelji, kako so zamujali k pouku, kako svojevoljni so bili, koliko so znali vzgajati mladež in koliko ne. Uporniško žlobudranje pač.
 
Nekaj mesecev kasneje je bila matura. Opravili smo jo. Kot zrelostni izpit. Potem je vsakdo odšel svoji usodi naproti.
 
Ne vem, če tisti ravnatelj še živi. In mi je vseeno zanj.
 
Zrelostnega izpita, če mene kdo vpraša, takrat niso opravili ne učitelji, ne ravnatelj in ne moji sošolci.