O odnosu do živali in učenju sočutja

Vsakodnevno vsiljivo oglaševalsko priganjanje ljudi, naj jedo več mesa, naj žarujejo, kot pravi eden od oglaševalcev, naj torej poskrbijo za to, da bo človeštvo vzgojilo še več domačih živali, ki jih je treba vsak dan nahraniti in jim dati velike količine pitne vode, je v ostrem nasprotju s preprostim razmislekom, da bi ljudje jedli manj mesa in več rastlin, ki jih sicer pojedo živali, te pa potem pojedo ljudje, imeli na voljo več pitne vode, ki jo sicer popijejo živali. Videti je, da je ljudi zlahka mogoče nagovarjati k privatizaciji, celo k privatizaciji vodnih virov, k rasti in kopičenju istega, skoraj nemogoče pa je uveljavljati idejo o zmanjševanju nečesa, pa naj gre za količino živali, ki jih ljudje pobijejo, da bi jih pojedli, ali ogljikovega dioksida v ozračju. V istem času, ko nas resno ogrožajo podnebne spremembe, zato količine ogljikovega dioksida naraščajo, skladno z oglasi pa naj bi jedli tudi več mesa. Vtis je, da človeštvo ne zna biti odprto do možnosti sveta in odgovornosti, ki jo ima, da poskrbi zanj in svoje preživetje v njem. Če je svet darilo, zaradi katerega ima etični red možnost izpolnjevanja, kot pravi Lévinas, potem je popolnoma jasno, da se ljudje lahko razvijajo in izpolnjujejo potenciale le, če dojamejo, kaj pomeni premagati skušnjavo skušnjave, o kateri govori filozof: iti v sebi dlje od samega sebe. Iti dlje od sebe pomeni seči onkraj lastnega ega k drugemu in krepiti držo do Drugega.

Ogledamo si film z naslovom The Black Phone (Scott Derrickson, 2021). Za nekatere gledalce povprečen film, zame nekaj posebnega. Razlogov je več, naštejem in komentiram jih v nadaljevanju.
 
Film ne pripoveduje le o serijskem morilcu otrok s srhljivo obrazno masko, kar je samo po sebi grozljiva ideja, pripoveduje tudi o izvrstnem načinu, kako mrtvi otroci, žrtve morilca, ki ga imenujejo The Grabber, pomagajo temu, ki bi bil lahko njegova naslednja žrtev, a vsi vemo, da se bo z njihovo pomočjo in inteligentnim razmišljanjem izvlekel, vemo pa tudi, da je tako edino prav.
 
Tako je prav v svetu, v katerem lahko najdemo odlične načine razlaganja vedenja morilcev, za katere smo prepričani, da morajo za zapahe in da bi bilo za vse bolje, če se sploh nikoli ne bi rodili, vse to pa nam ne pomaga preprečevati nastajanja novih morilcev, med katerimi so tudi množični, ne mislim pa, da lahko pri tem ruskega predsednika Putina kar mirno spregledamo. 
 
Filmska pripoved o serijskem morilcu se prične s prizori iz vsakdanjega življenja najstnikov, pri čemer močno izstopa nasilno vedenje nekaterih fantov, ki se spravljajo na sovrstnike. Ko se jih več spravi na enega, da bi ga premlatili, še ne slutimo, kako srhljivo je nasprotje med vedenjem serijskega morilca otrok in sicer neželenim vedenjem najstnikov, ki ima lahko zelo resne posledice.
 
Zastavi se vprašanje, kaj skušamo doseči z oblikovanjem sočutnih šol, gotovo bi radi vplivali na vedenje ljudi, pa tudi vprašanje, ali bodo skupnosti ljudi kdaj v prihodnosti take, da bo v njih prevladovalo sočutje namesto kolektivnega narcisoidnega individualizma, medsebojne tekmovalnosti in bizarne logike uspeha, pospremljenega z občasnim žarovanjem.     
 
V sočutnih šolah skušamo povečevati subjektivno blagostanje učencev, učiteljev in vseh, ki delajo v njih. Učenje sočutja kot temeljnega pogoja blagostanja zajema:
 

1. krepitev občutkov hvaležnosti, upanja in zaupanja;
2. spodbujanje prijaznosti in medsebojne naklonjenosti;
3. učenje vedenja, usmerjenega k smiselnim ciljem;
4. ustvarjanje pogojev za doživljanje optimizma, oblikovanje negujočih odnosov;
5. uživanje pozitivnih čustev.

 
Temeljna ideja sočutne šole je univerzalna vedenjska podpora za vse. Pomeni socialno in čustveno učenje s poudarkom na družbeni pravičnosti.
 
Lahko sočutne šole vzgojijo nov rod mladih ljudi, ki bodo z dneva v dan živeli upanje in zaupanje, prijaznost in medsebojno naklonjenost, negovali odnose ter skrbeli drug za drugega in za samo življenje?
 
Knjiga z naslovom Emmanuel Levinas's Talmudic turn: philosophy and Jewish thought (Ethan Kleinberg, Stanford University Press, 2021) vzbuja upanje. V njej berem o človekovem odnosu do Boga. Človek torej ne bi bil samo bitje, ki se mu razodeva, temveč nekaj, skozi kar absolut Boga razodeva svoj pomen (str. 6).
 
Učenje v sočutni šoli poteka tako, da je izhodišče učenja in njegov temelj, ki ga nenehno raziskujemo, človekov odnos do drugega in Drugega. To je odnos do drugega človeka brez vnaprejšnjega pričakovanja, da je drugi tak, kot sem sam, da je predmet mojih preračunavanj in ugotavljanja, kdaj se mi splača vstopiti v odnos z njim.
 
Podobno lahko rečemo za odnos do živali, ki tu niso zaradi naših egoističnih in sebičnih interesov.

Ali kot pravi Lévinas: Iz tega izvira nezmožnost prepoznavanja druge osebe kot drugega onkraj vsakega izračuna, kot soseda, kot prvega (str. 21).
 
V sočutni šoli je drugi človek prvi, je sosed, bližnjik, kot bi rekel Freud. Je človeško bitje, za katerega ne potrebujemo empiričnega preverjanja, kdo ali kaj je, kakšne lastnosti ali zmožnosti ima.
 
S postom pričenjam pozno popoldan.