O zaplankanosti Slovenije

V času, ko slovenski gospodarstveniki pošiljajo strele nad Levico, češ da zahteva nekaj povsem nemogočega, ker predlaga, da bi vsaj nekoliko resneje razmišljali o davkih, ki jih je treba plačevati, in da bi zaradi njenih predlogov slovensko gospodarstvo nazadovalo, če bi jih sprejeli, se je dobro spomniti, da je Ellen Wood v znameniti knjigi z naslovom Demokracija proti kapitalizmu zapisala natanko tole: nujno potrebujemo kritiko kapitalizma, za katero ponuja najboljše temelje historični materializem. Izraz gospodarstvenikom na žalost bržčas ne pomeni čisto nič, zato ga bom komentiral, kot bi ga stari mami. To bom storil, ker menim, da ima Ellen Wood prav.

Komentar začenjam z branjem nekega drugega besedila, ki je nastalo pravkar, pod njega pa so podpisani ugledni tuji strokovnjaki. Britanski Institute of Public Policy Research, ki ga imajo strokovnjaki za zelo naprednega, je tako pred kratkim objavil poročilo z naslovom Prosperity and Justice for all – A plan for a new economy. Naj se za trenutek zadržim pri naslovu tega poročila, saj je zelo pomemben, obenem pa je tudi zgovoren in povsem razumljiv.
 
Naslov vsebuje nekaj zelo preprostih izrazov ali besed, ki jih je mogoče zlahka razumeti: prosperiteta, pravičnost, vsi, načrt, nova ekonomija.
 
Prosperiteta je sicer tuja beseda, ki pomeni preprosto razvoj, razcvet. Naj ponovim: napredni strokovnjaki resno razmišljajo o razcvetu vseh ljudi, ne le nekaterih, o razvoju vseh posameznikov, ne le elit. Tako razmišljajo najverjetneje zato, ker imajo na voljo dovolj dokazov, da že dolgo živimo v svetu, v katerem nikakor ne znamo ali morda nočemo vzpostaviti pogojev za razcvet vseh ljudi, zato se znova in znova razcvetajo predvsem pripadniki elite. Človek bi pomislil, da je morda res že skrajni čas, da vzpostavimo pogoje za razcvet vseh ljudi. Tako bi razmišljal, če bi poslušal razum. Obenem pa vemo, kako hitro se ljudem zamegli prav razum.
 
Strokovnjaki pa ne razmišljajo le o tem, saj mislijo tudi na pravičnost. Zopet mislijo na pravičnost za vse ljudi, ne le za redke izbrance, kar je seveda edino smiselno. In potem naredijo načrt za novo ekonomijo, za novo gospodarstvo. Ne za staro, zastarelo, nazadnjaško ali kaj podobnega, ne za več istega, ampak za novo, kar pomeni, da ne pogrevajo včerajšnje juhe. Vse to je izjemno preprosto in vsakdo lahko razume, da je očitno napočil čas za resen razmislek o nečem novem.
 
In kaj naj bi to novo bilo, da ne bomo ostali le pri lepih besedah? Poglejmo, kaj pravijo taisti strokovnjaki. Takole pišejo.
 
Naj na hitro omenim, da najdemo v poročilu še eno besedno zvezo: a need for fundamental reform of the UK economy. Potrebna je torej fundamentalna, temeljna sprememba v ekonomiji, sprememba v samih temeljih. Strokovnjaki ne mislijo na lepotne popravke, drobne premike, majhne spremembe, temveč govorijo o tem, kar sem zapisal. In dodajajo: Radical action is needed.
  
Verjamem, da stara mama vse doslej zapisano povsem razume. K novi ekonomiji.
 
Nova ekonomija temelji na novem načinu razmišljanja, ki gre takole: ne zadošča, da skušamo zmanjševati nepravičnosti in neenakosti s prerazporejanjem na podlagi davkov in sistema denarnih spodbud. Zadeve se moramo lotiti pri viru, v strukturi gospodarstva, ki jo podpirajo.      
 
Pri viru torej. Seveda, kje pa drugje? Katero razumno bitje bi se zadovoljilo z navideznimi, lepotnimi popravki, če pa mu razum govori, da bo zaradi takih popravkov vse bistveno ostalo nespremenjeno? Lepotni popravki so namreč kot aspirin, ki ga vzame človek potem, ko izve, da ima raka.
 
Življenje z iluzijami je sicer sladko, toda če zadeve ne delujejo, jih tudi iluzije ne spremenijo na bolje. Podobno nam zavest pravi, da je uživanje rdečega mesa nekaj, kar nam prija, v resnici pa povzroča raka. Nasvet? Na zavest se res ne bi smeli tako močno zanašati, kot se.
 
Spremembe pri viru gospodarstva, prav o teh govorimo, zajemajo nova razmišljanja o plačnih sistemih, lastništvu kapitala, premoženja in bogastva, o delovanju denarnega sistema in pravilih, ki regulirajo trge. Ekonomsko pravičnost, dodajajo strokovnjaki, bi morali vgraditi v same temelje ekonomskega sistema.
 
Tako govorijo razumni ljudje, medtem ko se v Sloveniji nate vsuje toča topovskih krogel, če samo odpreš usta, da bi povedal kaj razumnega, posluša te pa tako ali tako nihče. Pa pravijo, da smo demokratična država in da bomo že kmalu druga Švica!