O vesti, resnici in mešanju zraka

Ko potujem po tujini, se mi vedno znova prikrade v možgane misel, da očitno samo v Sloveniji velja, da je filozofija nekaj manj vrednega, ker jo praviloma uporabljajo kot žaljivko, zmerljivko, kot oznako za brezvezno nakladanje, prazen čvek, kopičenje abstraktnih puhlic, ki ne pomenijo nič in so povsem brez koristi, neuporabne, vredne, da jih nemudoma zavržemo in se lotimo česa drugega, manj abstraktnega in bolj oprijemljivega; saj so mi od malega govorili, da je pravo delo zgolj tisto, ki ga opraviš z rokami! Zanimivo pa je, da drugje praviloma ne mislijo tako. Poleg tega se mi redno dogaja še nekaj drugega. Že dolga leta se krepi vtis, da so na pomembnih položajih v tej državi ljudje, ki nimajo pojma o filozofiji, humanistiki, družboslovju, ki ne znajo ali nočejo logično konsistentno misliti, ki verjamejo v vraževerje ali pa so v najboljšem primeru trdoglavi birokrati, ki se jih nič ne prime, kot se teflona ne prime jajce, če ga spečeš. Tamle zunaj je zato veliko ljudi, ki dejansko niso prebrali ene dobre knjige v desetih letih, to je v resnici mogoče dokazati, ki ne znajo in nočejo kritično misliti, ki ne filozofirajo, ne verjamejo v znanost, pa vendar odločajo o milijonih, o usodah ljudi, ki jih niso videli od blizu, ki ne vedo, kdo so in kako živijo, kakšno je njihovo vsakdanje življenje. Kako je to mogoče, se sprašujem, če pa bi moralo biti ravno nasprotno: vsi omenjeni ljudje bi morali biti s službi državljanov, morali bi jim biti na voljo, morali bi biti prijazni in moralni in krepostni in zelo inteligentni. Nekateri sicer so, toda občutek, je, kot pravim, vse močnejši: o usodah navadnih državljanov prevečkrat odločajo ljudje, ki jih zanimajo položaji, moč, oblast, denar, funkcije. Elementarna psihologija nam pove, da so to značilnosti osebnostno motenih ljudi, ki potrebujejo terapijo. Povsem noro, saj sami mislijo, da ne potrebujejo terapije in da so bolj normalni od drugih ljudi, zaslužni, da so na dobro plačanih položajih, od koder lahko pošiljajo v svet tudi povsem poblaznele stavke, trosijo nora mnenja okoli sebe, kršijo prometne predpise, se pustijo voziti naokoli v nesramno dragih avtomobilih, pa se jim ne skrivi las na glavi, medtem ko bodo vas tožili v trenutku, ko pozabite plačati eno samo položnico.

Pogovarjal sem se z nekom. Niti približno ne bom nikoli povedal, lahko me cvrejo v vrelem olju, s kom sem se pogovarjal. Je prenevarno, čeprav naj bi bili ljudje za vrednote in pogum in resnicoljubnost in vse drugo. Niti slučajno ni tako! Najbolj zblojeno pa je, da sva se pogovarjala o resnici. O resničnih zadevah, o resničnih mehanizmih, ki močno, odločilno vplivajo na usode številnih ljudi. In oba sva se strinjala, da najin pogovor nikakor ne sme v javnost, da o tem ne sme nihče vedeti ničesar. Naj ponovim: govorila sva o resnici in se strinjala, da se je bolje sprenevedati, da je bolje sipati ljudem pesek v oči, da je bolje biti tiho in ne spregovoriti o resnici, če pa že govoriš, je bolje nakladati v tri krasne, izpuščati okoli sebe neartikulirane zvoke in čvekati, čvekati, prodajati meglo, mešati zrak, kopičiti puhlice in novorek in kr neki. Je bolje zate. Imaš vsaj malo miru. Ljudje te pustijo pri miru. Drugo vprašanje pa je, kako je z vestjo, koliko te ta pusti pri miru.