O veliki strasti do življenja

Moje današnje predavanje o kritični pozitivni psihologiji v Cankarjevem domu se prične z vračanjem v zgodovino. In z vprašanjem, zelo resnim vprašanjem. Zakaj še vedno odmeva v naših glavah in v naših srcih zgodba o Antigoni? Zakaj ne zamahnemo z roko in rečemo, da je zgolj pravljica, nepomembna pripoved iz antičnih časov, ki je že zdavnaj presežena in je odšla na smetišče zgodovine? In zakaj se še vedno lahko vprašamo, zakaj odide iz Platonove votline en sam človek, ne pa kar vsi ali vsaj večina? Se je tudi v tem primeru treba odvrniti od Starih, od Platona na primer, in reči, da nas take zgodbe ne zanimajo več? Ali pa nas, kot je zapisano čisto na začetku, take in podobne zgodbe še vedno lahko močno pritegnejo in nas vabijo k resnemu razmisleku o nas samih in o tem, kar počnemo danes ali bi morali početi.

Najbrž se ne motim, če rečem, da je ljubezen med dvema človekoma ena najmočnejših sil, ki deluje ne le nanju, temveč tudi na druge ljudi, in je eden najmočnejših občutkov, kar jih premore človeško bitje. Navsezadnje ljudje vedno znova, ne le v starih časih, pišejo in pripovedujejo o ljubezni, hrepenijo po njej, padajo v depresijo, ko čutijo, da se jim izmika in je ne morejo užiti, govorijo pa celo o božji ljubezni in vseobsegajoči ljubezni, brezpogojni ljubezni.
 
In ljudje, ki čutijo ljubezen, govorijo o njeni moči, o njeni pristnosti in neomadeževanosti, o tem, da je nesebična in da je zares dobro uživati v njej. Ljudje so srečni, ko čutijo ljubezen, in tega ne skrivajo. Prav nasprotno, želijo, da ves svet zve za ljubezen, ki jo čutijo do drugega človeka in od njega.
 
Nisem še slišal, da bi ljudje enako močno hrepeneli po jezi, agresivnosti, napadalnosti, sovraštvu in drugih občutenjih.
 
Vsekakor se lahko vprašamo, čeprav odgovor že slutimo, katere so velike strasti človeštva, ki segajo onkraj neposrednosti danega, kaj žene ljudi k preseganju danega. Filozofsko in metafizično razmišljanje o našem zavedanju realnosti, o našem odnosu do nje, o pomenu želje in zavesti za delovanje človeških bitij ima zelo preprosto obliko, ki dobi z zapisanim vprašanjem poseben status, ki ga ne moremo zlahka zavrniti, češ da gre za metafizično blebetanje zmešanih filozofov, ki nimajo stika z realnostjo. Ne, vprašanje je tako, da se z njim ukvarjamo na način, da smo kar najbolj v stiku z realnostjo, da se celo tako močno dotikamo realnosti, da se je bolj morda niti ne moremo.
 
Katere so torej tiste strasti, tiste sile, zaradi katerih segamo onkraj neposredne danosti, ki pomeni zadovoljevanje potreb, da lahko živimo? Kaj nas torej sili, da delamo in oblikujemo lastno prihodnost in da nam nikakor ni vseeno, kakšna bo?
 
Danes se zdi, da je vse mogoče, le komunizem ne. Nenehno nam dopovedujejo, naj imamo distanco do sveta, naj ne bomo preveč strastni, naj ne jemljemo zadev preveč zares, naj bomo torej vsaj nekoliko cinični. Kaj se je zgodilo z moralnimi vrednotami, se obenem sprašujem. Svet je postavljen na glavo. Ljudje razlagajo svoje delovanje z etičnimi pravili, medtem pa se Kant obrača v grobu. Subjektivnost ljudi je ekstremno nadzorovana preko nadjaza, ki deluje v vsakem posamezniku, a za psihoanalizo pravijo, da je zgolj čaranje, ne pa resna znanost.
 
Prav psihoanaliza pa nam pojasni, kaj se dogaja. Ljudje nezavedno verjamejo, vendar niso pripravljeni priznati, da res verjamejo. Nezavedno vedo, kaj se dogaja v resnici, a tega javno ne povedo. Ideologija jih kaznuje prek nadjaza, kot rečeno, zato imajo občutek, da vselej naredijo premalo; garajo kot nori, a so iz dneva v dan bolj krivi.
 
In iz davnine se še vedno oglaša Antigona. Dokazuje, da je ljubezen najmočnejši odnos z drugim človekom. Rada ima svojega brata, toda obenem čuti še neko drugo silo, zaradi katere vztraja v spopadu s kraljem do konca. Sklicuje se na pradavne bogove in povzroči razcep v občestvu.
 
Distanca do sveta ne gre skupaj s strastjo, kar ljubezen vsekakor je. Kdor ljubi drugega človeka, je pripravljen braniti ga in skrbeti zanj. In ker je vsak človek drugi za nekoga, si ni težko predstavljati sveta, v katerem skrbijo ljudje drug za drugega, ne pa vsak zase. Ljubezen je vsekakor na drugem koncu kot sodobni kolektivni individualizem.
 
Potem je samo še korak do vnovičnega resnega razmisleka o naravi komunizma. Moje razumevanje kritične pozitivne psihologije gre natanko v tej smeri.