O trpljenju, vztrajanju in tovarištvu

Jordan Peterson ve, kaj pomeni tesnoba, ve, kaj pomeni odvisnost od molekul, ve, kako izjemno težko se je otresti zdravil, ki paradoksno povzročajo več istega, namesto da bi zmanjševali simptome, ve, kaj je suicidalnost, ve, kaj pomeni strah pred smrtjo, ve, kaj pomeni trpljenje, ve, kaj pomeni, če ima bližnji človek raka v zaključni fazi. Vse to nam pove, kako izjemno pomembno je tovarištvo, kako pomembno je imeti koga ob sebi, ko nebo prekrijejo temni oblaki, in kako slaba šala je njegovo lastno pozivanje, naj se človek zanaša le nase, sledeč nekakšnim pravilom življenja, ki to sploh niso.

Vse življenje že delam z ljudmi, ki so poškodovani, bolni, nesrečni, depresivni, samomorilni, z ljudmi, ki trpijo, so iz dneva v dan bolj bolni ali celo umirajo. Za roke sem že držal umirajočega mladega človeka, ki bi moral živeti vsaj še osemdeset let, pa sva oba vedela, da so dnevi šteti. Včasih me kdo vpraša, kako zdržim, kako prenesem vse to trpljenje, zakaj ne trpim še sam, zakaj nisem depresiven, zakaj ne odneham. In jim odgovarjam: trpljenje je sestavni organski del mojega življenja – iztrgajte trpljenje in izgubite samo življenje. Ne pomeni, da v trpljenju uživam, da sem zaradi tega zadovoljen, pomeni pa, da ga prepoznavam kot nekaj nujnega in kot vzvod, s katerim si pomagam podeljevati smisel lastni končni eksistenci. Trpljenje je namreč sestavni del vsakega življenja, vsake eksistence, ne le moje, zato čutim tudi posebno pripadnost vsem živim in mrtvim ljudem, kar pa že pomeni seganje v neskončnost.
 
Trpljenje pomeni, da v življenju vsak človek nujno vedno znova pade, čuti bolečino, je zavrnjen, neprepoznan, neslišan, pomeni, da se vsakdo po malem stara, da bo nekoč umiral in nato umrl. Ni res, da velja zapisano le za hendikepirane ljudi, za invalide, starejše ljudi, nemočne ljudi, samomorilce in depresivne ljudi. Preprosto velja za čisto vsako človeško bitje na tem svetu, ki je kdaj živelo, živi in bo živelo. Ne obstaja življenje brez trpljenja.
 
Solidarnost z ljudmi je vsekakor tudi solidarnost v trpljenju in je tovarištvo.
 
Kako je mogoče v tem prepoznati vzvod za optimizem, radost v življenju, celo srečo in ustvarjanje smisla? Kako je mogoče reči, da je nekdo srečen, če pa ve, da je trpljenje nujno, da njegovi bližnji umirajo prav zdaj, da bo sam nekoč odšel? Odgovor na vprašanja je pomenljiv.
 
Kdor pade, se lahko pobere. Kdor trpi, lahko spozna, zakaj trpi, čemu, kaj sproža trpljenje, kako ga prenašati, kako mu podeljevati pomen. Kdor umira, morda čuti bližino drugih ljudi, kot je ni čutil še nikoli. Ko se soočamo s trpljenjem, morda padajo iluzije in nas osvobajajo, če se ne bojimo in če ne skušamo pobegniti na varno.
 
Ljudje nujno umirajo. Naši bližnji ljudje umirajo. Mi bomo nekoč umrli in smo bližnji nekomu. Za vse velja zapisano, nihče ne uide.
 
Vse to pa še ne pomeni, da je trpljenje nekaj slabega, nekaj, česar bi se bilo treba bati. Lahko je, ni pa nujno tako. Obstaja namreč veliko razmerij med moralo, etiko, trpljenjem, bolečino in smrtjo, ki nam pomagajo vztrajati. In prav tako ni res, da bi moral vsak človek skrbeti zgolj za svoje zdravje, srečo in svoj ego. Histeričnost sodobne industrije sreče, ki prodaja ljudem popačene, simulirane oblike življenja, češ da je čisto prav, če vsakdo skrbi zase, je groteskna različica resničnega življenja, v katerem ima trpljenje pomembno vlogo. 
 
Ključna beseda je vztrajaj. A ne v neoliberalnem smislu, v tem absurdnem poveličevanju iluzije, da vsakdo lahko uresničuje svoje sanje. Mislim na nekaj radikalno drugega.
 
Človek lahko vztraja, zlasti pa lahko vztraja, če je ob njem vsaj še en človek, ki tudi vztraja. Vztrajati pomeni prenašati dobro in slabo, pomeni stati pokonci v dobrem in slabem. Pomeni biti skupaj, pomeni pasti skupaj, prenašati bolečino skupaj, pomeni čutiti tovarištvo, to, kar presega slehernega posameznika, nekaj neubesedljivega, nekaj presežnega, nekaj, zaradi česar je oni dan tista modra ženska vzkliknila Fuck this shit.