O teti Lidiji in ameriškem predsedniku

Ogledali smo si osmi del tretje sezone serije Deklina zgodba. V njem vidimo, da je bila teta Lidija nekoč zelo normalna ženska, potem pa se je zgodilo nekaj travmatičnega. Travmo razumem, kot jo je razumel Freud: kot nesimbolizabilno. Človeška bitja imajo kot simbolna bitja velike težave s tem.

Vsaka žival živi v svojem okolju, kakor ve in zna ter skuša preživeti. Tudi človek, ki je žival. Dokler se ne zgodi kaj posebnega, je to vse: skuša preživeti, kakor ve in zna. Potem pa se lahko zgodi nekaj posebnega, nekaj, kar preprosto ne sodi v to, kar je in se dogaja. Na to, imenuje se dogodek, se človek kot žival ne more ustrezno odzvati na način, ki je del tega, kar je. Lahko pa se odzove kot subjekt, ki ni žival. In ostane zvest temu, kar sledi in ne more postati del tega, kar je. Da pa bi bil zvest, mora izumiti nov način vedenja in delovanja. Ne more se več obnašati na stari način. Pravimo, da postane subjekt, podložnik nečesa novega. Vse skupaj pa je v temelju zavezano statusu in pomenu resnice v človeških občestvih.
 
Teta Lidija se odzove bistveno drugače, zato bi bila lahko paznica v koncentracijskih taboriščih. Ni več zmožna za dobro.
 
Resnica je ista za vse. Razen za ameriškega predsednika, ki lahko zavrne tudi najsodobnejša znanstvena spoznanja o podnebnih spremembah z enim samim ne verjamem. S tem se sicer osmeši pred vsem svetom, toda še naprej vztraja na svojem privilegiranem položaju, kot da je imun pred svetom.
 
Morda je ameriški predsednik eden najbolj prepričljivih zastopnikov sodobnega nihilizma. Kasneje bom razložil, kako razumem nihilizem, za začetek pa zgolj trdim, da se lahko čisto vsak človek kadarkoli prepriča, da lahko ameriški predsednik izjavlja dobesedno karkoli, pa naj bo še tako vulgarno, rasistično, cinični ali neumno, pa se mu ne skrivi las na glavi. Nasprotno, njegova priljubljenost med volivci vztraja, ljudje pa so močno prepričani, da še nikoli niso živeli tako dobro kakor danes, ko jim vlada ljubljeni voditelj.
 
Če smo doslej ugotovili, da je resnica brezbrižna do razlik med ljudmi in njihove drugačnosti, potem nam je jasno tudi, da je etičnost novo ime misli, kot bi rekel Lévinas. To pomeni, da ni zavezana načelu identitete, temveč daje prednost utemeljevanju drugosti, ki ni isto kot drugačnost; prednost daje istemu; drugo je isto. Kaj to pomeni za vsakdanje življenje?
 
Pomeni, da v orisanem obzorju ljudje ne sprejemajo drugih in drugačnih ljudi na način, ki je sicer značilen in prevladujoč: sprejemajo jih namreč tako, da je ta drugi, na primer migrant, prebivalec druge kulture, gej, sprejemljiv samo, če je dobri drugi. Ljudje imajo intuitivni občutek, kaj ta dobri drugi pomeni, kdo je tak. Spontano zato zavrnejo vsakogar, ki ni tak.
 
Postani torej podoben meni, postani kakor jaz, pa te bom sprejemal in bom spoštoval tvojo drugačnost. Tako je imaginarno povabilo, ki ga zmore jaz ali ego človeškega bitja. Ego se zaradi svoje narave drugače sploh ne zmore obnašati, ker je paranoiden in se boji drugačnosti; še bolj se boji drugosti, ki je v samem temeljnem procesu, skozi katerega se sicer rojeva v fazi zrcala, kot je pokazal Lacan.
 
Kaj je torej sodobni nihilizem?
 
To je učinek nezmožnosti ljudi, da težijo k dobremu. Danes živijo v svetu, v katerem vlada posebni preplet resignacije pred nujnostmi, kot sta ugotovitev, da družba ne obstaja in da ni alternative, ter negativne, destruktivne, uničevalne volje. 
 
Nietzsche je pred več kot stoletjem zaman opozarjal na pomen nihilizma, zmožnosti ljudi, da raje želijo nič, kot da ne bi ničesar želeli. Učinki take zmožnosti so prej ali slej katastrofalni. Nietzsche ni bil odgovoren za koncentracijska taborišča, saj jih ni gradil on, je pa pokazal, kakšne so lahko posledice preprostega tihega sprejemanja sveta kot domnevne danosti brez alternative.
 
Danes tako rekoč vsi ljudje tiho sprejemajo, da kapitalizem nima alternative, sprejemajo prevladujoče mnenje o svetu, ki vselej deluje v prid enih, ne pa v prid vseh, čeprav domnevno plima dviguje vse čolne.
 
Nacizem je navsezadnje etika življenja. Tako kot v vsakdanjem življenju preprosto razmišljanje o etiki, kdo bo umrl ali koliko jih bo umrlo, je tudi nacizem prepreden z idejami o življenju, o tem, kdo naj živi in kdo naj umre, čigavo življenje je več vredno in čigavo manj. Kje je potem razlika?
 
Etika resnice je nekaj drugega kakor razmišljanje, ali je življenje enega dojenčka več/manj vredno od življenja milijona drugih ljudi. Izhaja iz možnosti nemogočega, kot bi dejal Badiou. Obstajajo trenutki v življenju, ko človek nenadoma spozna, da je to, kar je imel še minuto nazaj za povsem nemogoče, absolutno mogoče.
 
V takem trenutku natanko ve, kaj mu je storiti in kaj tudi bo storil.