O subjektu leta pozneje

Nekateri ljudje radi igrajo vlogo moralne avtoritete. Vedno znova se vtikajo v druge ljudi in jim dajejo lekcije, popravljajo jih, kritizirajo jih, svetujejo jim, kako naj se vedejo, etc. Do njih se vedejo kot do majhnih, nedoletnih otrok, ki jih je treba nenehno usmerjati, da ne zaidejo s prave poti, nadzorovati in po malem kaznovati, da si zapomnijo, kako se morajo obnašati in kako se ne smejo. V takem pokroviteljskem odnosu je seveda veliko nezavednega uživanja. V tem zapisu želim zato vnovič poudariti pomen besede subjekt. Pred mnogimi leti sem napisal knjigo Telo in oblast, Miha Zadnikar pa je v njeni recenziji zapisal, da ga je prepričala v nekaj. Zapisal je, da ga je prepričala, da je subjekt na ženski strani. Za ta zapis sem mu hvaležen še danes; od takrat je minilo veliko let, knjiga je izšla leta 1995. Napisal sem jo, da bi samemu sebi pojasnil delovanje ideoloških praks, ki za svoje delovanje potrebujejo človeška telesa. Na kratko danes lahko rečem tole: ideološke prakse vselej vsebujejo napotke in nasvete, definicije, kdo je kdo, kaj pomeni biti normalen, kako delati na sebi, kaj početi s svojim telesom. Subjekt je nekaj, kar uhaja vsakemu poskusu takega določanja, zato je subverziven. Je na ženski strani, ki je stran ne-vsega, kar pomeni, da trmasto ne pristaja na identiteto, ki bi jo kdo skušal določiti. Nobenega razloga nimam, da ne zapišem, da je subjekt histeričen v pristnem Freudovem pomenu besede.

Kje pa smo danes? Kako je s subjektom, kaj se dogaja s človeškimi telesi? Empirični podatki nas hitro prepričajo, da so mnogi ljudje odrezani od kapitala in da njihovi lastniki uporabljajo vrsto molekul, antidepresive, pomirjevala itd., da bi bili normalni, pri čemer je prav normalnost vse bolj absurdna in čudaška.  
 
Poleg tega smo priča vzpenjanju populizma, kar bi nas moralo dodatno skrbeti, kajti za populizem je značilno zlasti ustvarjanje podobe sovražnika, ki se ga je treba bati in ga je treba zaustaviti vsaj na mejah lastne domovine, če že ne kako drugače.
 
Zakaj se je treba bati populizma? Ker se množice, brez katerih ne more obstajati, obnašajo primitivno. Inteligentni analitiki vedo, da prav množični ljudje odpirajo prostore za populizem in ideološke prakse, ki ga krepijo. Primer sta ameriški in ruski predsednik. Saj nista priletela z Lune. Ameriškega so demokratično izbrali množični ljudje, ruskega pa so takisto izbrali, le da niso imeli nobene druge realne možnosti.
 
Mobiliziranje množic torej ne reši nobenega problema. Njihova inteligenca je premajhna. Množični ljudje hočejo ljubljenega voditelja in ga vselej tudi dobijo, da se mu lahko podrejajo in da pri tem nezavedno presežno uživajo. Uživajo v podrejanju in sledenju, vendar niso subjekti, ker so zgolj podložniki.
 
Kaj torej storiti? Zanašanje na množice in čudeže ne bo zaustavilo podnebnih sprememb, če omenim samo najbolj pereči problem človeštva. Potrebujemo inteligentne ideje in inteligentne poteze ljudi, ki se znajo obnašati kot subjekt, o katerem sem pisal leta 1995. Ta ne pristane na nobeno ideološko prakso, zagotovo pa tudi ni član te ali one množice. V resnici je samotno bitje, zato sem pesimist.