O srečnem Sizifu

Ana mi je pisala še enkrat. Razmišljala sem o sebi. O tem, kaj se mi je zgodilo in kakšna sem zaradi tega, kar se mi je zgodilo. Kakšna bi bila kot človek, ki bi šel mimo tega? Kaj je tisto, kar me je rešilo in kaj tisto, kar me je pogubljalo? Kaj bi lahko bilo drugače in kaj je tisto, kar nikakor ne bi mogla spremeniti ne glede na željo, voljo, trud? Kaj sploh pomeni doživeti zlo? Kaj to pomeni drugemu človeku? Mu sploh lahko kaj pomeni, če ga ni doživel? Seveda o sebi nisem mogla razmišljati mimo vas. Skoraj desetletje ste del mene. Kako lahko nekdo vidi drugega človeka tako drugače, kot se vidi sam? Zakaj mislite, da sem poštena in iskrena, če pa ravno nisem? Sem vse to, do vas, ne pa tudi do drugih. Kaj pomeni vztrajanje v resnici in kaj sploh pomeni biti inteligenten? Seveda sem ji odgovoril.

Draga Ana,
 
kar govorim, govorim pošteno in iskreno. Jaz ne blefiram in ne lažem. Govorim o vaši inteligenci, ker je inteligenca sicer širok izraz za naše zmožnosti, da se dvignemo nad sebe. Natanko za to gre. Moje govorjenje o inteligenci ne pomeni, da je nekaj res ali ni. Pomeni nekaj drugega. Da je lahko res. Da lahko naredimo, da je res. Da verjamemo, potem pa nekaj naredimo. Kot bi sebe prijeli za pas in se prestavili nekam više ali nekam drugam. Niti malo me ne zanima pregovarjanje, češ jaz mislim tako, ti pa drugače. Zanima me nekaj drugega. Kar je na primer rekel Jezus: jaz pa vam pravim, bodite kakor otroci. Ni rekel: vem, da niste več otroci, da ste odrasli, taka je resnica, bla, bla, bla.
 
Človek lahko postane nekaj drugega. To je smisel življenja. Lahko reče: jaz sem tak in tak, to je objektivna resnica. Potem življenje izgubi smisel. Si pač tak in tak in boš tak in tak še naprej. V čem je potem smisel? Ljudje pa smo po naravi bitja smisla. Tudi če ga v vesolju ni, in tam ga verjetno res ni, ga znamo ustvarjati. V tem je bistvo.
 
Vsak trenutek se lahko zavemo, kako absurdna je naša končna eksistenca v hladnem, temnem in neznansko velikem vesolju, v katerem so zvezde in črne luknje in kvazarji in vse drugo brez smisla in pomena, saj pač zgolj so.
 
Pa vendar, ali pa natanko zaradi tega, je možno tudi tole. Smisla, pomena in cilja v življenju ne najdemo v vesolju, pa tudi ne v tehnologijah, znanosti in potrošnih dobrinah, ki jih je sicer na pretek, ampak jih najdemo drug v drugem, v tem, kar imamo lahko med seboj, kar lahko naredimo, ustvarimo.
Ni nujno, da jih najdemo, in ni nujno, da jih ustvarimo, zato sta lahko absurdnost vesolja in absurdnost posameznikove eksistence stalnici, ki zgolj vztrajata.
 
Lahko pa jih odkrivamo, ustvarjamo in še povečujemo. Camus ima prav: Sizif je lahko celo srečen, ko vali tisto skalo vedno znova gor na hrib, ker se vselej zvali nazaj. In dodajam: lahko povabimo še sotrpina, da to počnemo skupaj in smo tudi srečni skupaj. Zame je v tej ideji samo jedro ljubezni in komunizma. Človekovo srce se zato lahko do vrha napolni, ko naredi človek nekaj dobrega kljub vsej absurdnosti življenja, eksistence in obstoja celotnega vesolja, ko se trudi, ne pozabimo, da Sizif vali tiste kamne, ker je kaznovan, ko dela in dela, si misli, kako absurdno je vse skupaj, hkrati pa si reče: tudi če gre vse k hudiču, bom vztrajal.
 
Zakaj bom vztrajal?
 
Vztrajal bom, ker ne želim izgubiti svoje integritete. In če jo že moram izgubiti, če ne gre drugače, na koncu je tako ali tako smrt in je pozaba, se ne bom predal zlahka ali za prenizko ceno. Vesolje je sicer absurdno, življenje nesmiselno, pa vendar čutim, da imam etično dolžnost, da se ne predam.
 
Naj razume, kdor more.