O slabem šefu

Te dni spremljam ob večerih predavanja in predstavitve znanstvenih izsledkov, ki potekajo na svetovni konferenci kognitivnih znanstvenikov (Kognitivna znanost 2020, Toronto). Vrhunska spoznanja o človekovem kognitivnem delovanju, njegovem modeliranju, matematičnih orodjih, ki jih pri tem potrebujemo, psiholoških mehanizmih in medsebojnih odnosih se na poseben način povezujejo z novicami iz vsakdanjega sveta, v katerem smo okupirani s pandemijo koronavirusa, podnebnimi katastrofami in z zlomom gospodarstva. Povezave so zares nenavadne in na trenutke osupljive, kajti besednjak, s katerimi opisujejo politiki in drugi ljudje vsakdanje življenje na tem planetu, je navadno tako preprost, tako neustrezen in tako ničesar ne pojasni, da je dovolj razlogov za zaskrbljenost. Primer take zaskrbljenosti najdem v današnjem The New York Times, v katerem spregovori Paul Krugman o ameriškem predsedniku Trumpu kot primeru tistega šefa, ki je nesposoben, vendar se oklepa svojega vodstvenega položaja, pa čeprav zaradi tega trpijo ljudje okoli njega in se potaplja ladja, ki bi jo moral voditi lepšim časom naproti. Pri tem je morda najslabše, da slab šef navadno niti ne ve, da je slab.

Šef, kakršen je Trump, ima nekaj značilnosti, ki jih imajo sicer vsi slabi šefi na tem svetu.
 
Prvič. Ne upošteva nasvetov strokovnjakov in zlasti ne upošteva znanosti. Najboljši način pojasnjevanja sveta je zanj vreden le takrat, ko se je treba hvaliti pred kamerami in ponavljati, kako domači znanstveniki bolje kakor drugi razumejo kak pojav. Znanost takega šefa sicer ne zanima niti malo, zato ne bere znanstvenih besedil.
 
Drugič. Zastopanje tega, kar imenujemo s tujko common sense. To ni toliko zdravi razum, kot je množica očitnih dedukcij (obvious deductions), kot poudarja Alan Fern na konferenci, ki jo spremljam te dni. To so ugotovitve ali sklepi, ki ne zahtevajo posebnega napora pri razmišljanju – preprosto takoj in zlahka vemo in razumemo, kaj nekaj pomeni. Common je torej nekaj, kar nam je skupno, kar si spontano delimo kot bitja, zmožna za razmišljanje in sklepanje. In kaj je cilj zdravorazumskega razmišljanja? Alan Fern: učinkovito vedenje. Slab šef ne zastopa niti zdravega razuma, čeprav se nanj velikokrat sklicuje.
 
Tretjič. Slab šef ni učinkovit niti, če uporabljamo zdravi razum ali common sense, še manj je učinkovit, če njegovo ali njeno vedenje in delovanje, saj obstajajo tudi slabe šefice, presojamo z očmi znanstvenika. Mislim kajpak na zanikanje. Ko slabemu šefu kdo postreže z objektivnimi podatki o stanjih sveta, jih zanika in se iz njih norčuje, saj preprosto ne prenese, da se moti in da ne razume, kako deluje svet.
 
Uporabite sedaj znanje o vedenju in delovanju slabega šefa ter ga prenesite v vsakdanje življenje. Presojajte delovanje šefov, ki so kajpak vsepovsod.
 
Zlahka ugotovite še nekaj. Slabi šefi vedno znova napovedujejo lepo prihodnost, čeprav so podatki taki, da je ne omogočajo. Nič čudnega zato ni, da se nenehno odmika.
 
Primer, ki ga navaja Krugman, dokazuje zapisano. Še pred nekaj dnevi je Larry Kudlow, Trumpov vodilni ekonomist, vztrajal, da se gospodarstvo spreminja skladno s krivuljo V, kar naj bi pomenilo hitro okrevanje, in da nezaposlenost hitro pada. Objektivni podatki dokazujejo ravno nasprotno, poudari Krugman.
 
Najslabše pri vsem tem pa je, da slabi šefi hočejo vztrajati na svojih položajih, ki so po navadi dobro plačani. Nikakor se jih ni mogoče znebiti. Trump je tako absolutno prepričan, da bo zmagal tudi na naslednjih volitvah za predsednika ZDA.