O skrbi za otroke in domovino

Predsednik republike, gospod Borut Pahor, je oni dan v predsedniški palači nagovoril otroke, ki so bili na obisku. Med drugim jim je rekel, da so lahko včasih tudi malo poredni. In da bodo nekoč, ko odrastejo, gotovo odgovorno skrbeli za lastno domovino, kot sedaj zanjo skrbijo sedanji odrasli ljudje. Preprosto linearno razmišljanje naleti na pomembno vzporednico iz vsakdanjega življenja, ki sledi, kajti otroke mora najprej nekdo vzgojiti.

Vsaj ena učiteljica v vsaj eni slovenski šoli uporablja palico. Z njo sicer ne pretepa otrok, zato pa straši učence in včasih udari po kakem predmetu, da bo mir v razredu. Njeno pomanjkljivo obvladovanje lastne jeze je morda kar izraz njenega splošnega prepričanja, da mir pač mora biti, da morajo biti otroci pridni in poslušni; ne vem, če je res tako, je pa možno, saj mi sicer ni jasno, čemu palica. Morda jo bo kdo prijavil zaradi nasilja. Prav bi že bilo. Raziskave tudi sicer dokazujejo, da učenci vse prevečkrat omenijo, da jih tudi doma starši strašijo, da jih bodo s palico po zadnji plati. Tamle zunaj je očitno še vedno precej ljudi, ki ne znajo drugače vzgajati mladeži kot s strašenjem, kaznovanjem in z grožnjami, obenem pa jih nagovarjajo, naj sanjajo ter se oklepajo sanj, da bi uspeli. In potem se nekateri sprašujejo, kako vzgojiti prestrašenega, nevrotičnega otroka. Z lahkoto!
 
Pomembna lekcija, ki jo izkusi na svoji koži mladi Freud, ko še študira in dela v bolnišnici kot asistent, je tale. Zdravniki preučujejo paciente in na njih preizkušajo metode, pri tem pa jih ne zanima, kaj bi pacient lahko povedal o vsem skupaj, zlasti o tem, kar doživlja na svoji koži. Lekcija je pomembna, kajti v resnici se zdravniki ne ukvarjajo z njo, ker jih preprosto ne zanima. Zanima jih telo pacientov, zanima jih raziskovanje telesa, zanima jih eksperimentiranje s terapijami. Freuda, ki je sicer zdravnik, zanima čisto nekaj drugega.
 
Zanima ga to, kar imenujemo humanistika, čeprav se ukvarja predvsem s fiziologijo in z nevrologijo. Nobeno naključje zato ni, da vzpostavi tesen odnos z nekim drugim zdravnikom, ki prav tako zastopa humanistiko, Josephom Breuerjem.
 
Zastopanje tega, kar zajema širok izraz humanistika, pomeni v tem primeru nekaj zelo preprostega. Pacienti, ki jih zdravi Breuer, to čutijo na svoji koži. Čutijo namreč, da je Breuer še nekaj drugega, in ne le zdravnik.
 
Vedo zlasti, da je Breuer dober sogovorec. Da jih torej posluša, da ga zanima, kaj imajo povedati, in da se z njimi pogovarja. Številnim pacientom je tako rekoč prijatelj, oseba, s katero se je mogoče pogovarjati o zadevah, ki druge ljudi niti ne zanimajo ali pa se o njih ne želijo pogovarjati iz kakega drugega razloga.
 
Breuer torej zastopa nekaj, kar je mogoče odkriti onkraj ozkih specializacij zdravnikov, ki sicer izvrstno poznajo svoja ozka področja, ki jih raziskujejo, a se ne pogovarjajo s pacienti in jih ne poslušajo.
 
Ko poslušate druge ljudi, ko jim zares prisluhnete, počasi odkrivate vse tisto, o čemer ljudje sicer ne govorijo, a bi radi govorili, skrivnosti, ideje in prikrite spomine, za katere ne želijo, da bi jih javnost poznala. Ali nekoliko pregnano rečeno: odkrivate, kar odkriva Freud, ko se srečuje s histeričnimi pacienti. Za katere ljudje stoletja verjamejo, da so obsedeni z demoni.
 
Raziskovanje histerije sicer opravi z demoni, saj niso nič drugega kot neuporabna metafora, toda Freud naredi še nekaj drugega. Rojeva se psihoanaliza.
 
Psihoanaliza se rojeva kot umetnost pogovarjanja z ljudmi, da lahko pripovedujejo. O čemerkoli. Zlasti o tem, o čemer je treba govoriti znova in znova. O medsebojnih odnosih, o izkušnjah iz mladosti in otroštva. Ni nujno, da taki pogovori privedejo do vpogleda v travme, velikokrat ravno ni nobenih travm, toda obenem razkrivajo, da je lahko že en sam udarec s palico po mizi, da bi bil v razredu mir, tako stresen za otroka, da so negativni učinki dolgoročni.
 
Zares ne vem, zakaj vzgojitelji, učitelji in pedagogi ne bi temeljito prebrali tele knjige: Christopher Oierce Browb, Nancy File, Mary Benson McMullen. The Wiley handbook of early childhood care and education (Wiley Blackwell, 2019).
 
Skrb (care) za otroka je pač nekaj drugega kot vzgajanje otroka, da bo priden, ubogljiv, poslušen, discipliniran, da bo v razredu mir, da bo otrok kasneje, ko odraste, sanjal o kapitalističnem uspehu, se trudil, da bi s trdim delom (tudi z delom na sebi) dokazoval, kako veliko kompetenc lahko razvije in kako prilagojen je, d torej lahko skrbi tudi za domovino, ne le zase.