O segrevanju pečice, dvomu in branju knjige

Pred časom je visoko izobražena oseba skoraj zarotniško pripomnila, da ne verjamejo vsi ljudje v podnebne spremembe, da obstajajo tudi taki, ki vanje dvomijo; dobil sem vtis, da naj bi to nekaj pomenilo, nisem pa vedel, kaj natančno. Na moje prigovarjanje, naj utemelji vsaj en tak dvom, naj mi postreže s številkami in dokazi, da se znanstveniki motijo, je odvrnila, da preveč kompliciram in da ona že ve, da ima prav. Najina nadaljnja razprava preprosto ni bila mogoča, čeprav sem jo želel, saj ni vklesano v kamen, kar rečejo znanstveniki. In tako je pogosto v življenju: ljudje nekaj trdijo, potem so pa užaljeni, če jih povabite k pogovoru in jih poprosite, naj svoje vztrajanje pojasnijo. Kot da za njihova mnenja velja, da so vklesana v granit in da so kot taka nedotakljiva. Res je zanimivo, kako hitro so ljudje pripravljeni dvomiti v to, kar zatrjujejo drugi, ne pa tudi v to, kar trdijo sami.

V včerajšnjem The Independent beremo, da lahko doma v kuhinji pripravite pečico, za peko kruha na primer, to pa naredite tako, da najprej nastavite želeno temperaturo, na katero naj se pečica segreje – nič novega torej in nič posebej zapletenega. Recimo, da želite segreti pečico na 200 stopinj Celzija. Nastavite temperaturo, potem mirno naprej berete knjigo in čakate, da se pečica segreje. Segrela se namreč ne bo v sekundi. Enako je s podnebnimi spremembami. Zanje je potreben čas. Medtem lahko berete knjigo, vanje mirno dvomite in se zdite sami sebi imenitni.
 
A tudi znanstveniki medtem ne mirujejo. Že nekaj časa vedo, da je bila pred mnogimi leti Antarktika bogato posejana z drevesi in drugimi rastlinami. In nikjer ne piše, da se ne more spet spremeniti v  zeleno deželo. Led se bo namreč počasi stalil, pa če ljudje v to znanstveno spoznanje dvomijo ali ne. Njihov dvom namreč ne vpliva na naravne procese; gravitacija ne bo nič manjša, če se pritožujem čez njo in jo preklinjam, ker me ves čas vleče k tlom. In led se ne bo stalil do prvega maja letos, seveda, saj taljenje tako velikih količin ledu terja veliko časa.
 
Medtem pa lahko mirno dvomimo, saj nam nihče nič noče, da se bo to sploh zgodilo. Ali pa rečemo, da nas to preprosto ne briga, saj nas takrat, ko bo Antarktika zelena, najbrž že dolgo ne bo več med živimi. Bodo pa drugi, kajpak, vendar nam je lahko zaradi lastne sebičnosti zanje povsem vseeno.
 
Nobenega resnega dvoma torej ni, da bodo posledice tega, kar smo storili s podnebjem v zadnjem stoletju in pol, vplivale na našo prihodnost in prihodnost ljudi, ki bodo prišli za nami, zato je naša dolžnost, da nekaj storimo, sebičnost gor ali dol. Dolžnost ljudi v tem trenutku zato ni, da dvomijo v zadeve, na katere se ne spoznajo, in se delajo pametne, čeprav ne razumejo večine tega, kar povedo znanstveniki. V resnici obstaja tudi svojevrstni psihološki problem, kako je sploh mogoče resno dvomiti v nekaj, česar človek ne pozna in ne razume.
 
Da bi človek lahko produktivno dvomil v nekaj, mora namreč o tistem najprej veliko vedeti. Ne malo, da se ne bi kdo prehitro potolažil, ampak veliko. Dvom je takrat produktiven, kot rečeno, kar pomeni, da je dober in opravlja svojo funkcijo.
 
Dvom ima torej funkcijo. Nismo si ga izmislili, kot si izmislimo kako pravljico. Je resno in izjemno močno miselno orodje, ki ga moramo znati uporabljati. Torej se moramo najprej naučiti uporabljati ga. Ne pa ravnati z njim kot svinja z mehom.