O šefih, ljubljenih voditeljih in Platonu

Staro, klasično Platonovo razmišljanje o državi, vodenju države, filozofih, modrih ljudeh in voditeljih ima danes zelo aktualno nadaljevanje. Na primer v obliki vprašanja, zakaj očitno nekompetentni ljudje tako pogosto postanejo voditelji (ne le vaškega društva, ampak tudi držav). Vprašanje je aktualno zlasti takrat, ko je tak človek vaš šef ali močna osebnost na vplivnem položaju, od katerega ste na primer odvisni. Ker ste inteligentno bitje, vam razum vsak dan pravi, da je oseba nekompetentna, vendar jo morate prenašati, ker ima pač moč. In morda je kognitivno in čustveno najbolj naporno prenašati ljudi, ki so tako nekompetentni, da ne zmorejo ugotoviti, kako zelo nekompetentni so, da se z njimi ne morete niti resno pogovoriti o njihovi nekompetentnosti, da jim torej ne morete pojasniti, da bi bilo najbolje, da odidejo kam drugam. Namesto njih zato končno odidete sami, ko se pokaže priložnost, ker vsega skupaj ne morete več prenašati.

Statistika pravi, da tako nekompetentnih ljudi na pomembnih položajih, od koder lahko vplivajo na vas in vaše življenje, niti ni zelo malo. Po domače: ljudje, ki se ne zavedajo svojih omejitev, so pogosto lahko tako samozavestni, egocentrični in povzpetniški ter tako odločni, včasih tudi nastopaški, narcistični in brezobzirni, da si celo povečujejo realne možnosti, da postanejo nekdo, da torej postanejo vaš šef.
 
Nekompetentnost zato ni le znamenje kognitivne omejenosti, ampak je tudi znamenje osebnostne poškodovanosti, ki pa se skriva za priljubljenimi slogani, za katere ljudje navadno niti ne vedo, kako zelo problematični so, saj spodbujajo narcizem, egocentričnost, nastopaštvo in brezobzirnost: ljubite sami sebe; ne menite se za to, kar mislijo drugi ljudje (o vas); zastavite si cilje, potem pa jim vztrajno sledite; govorite si, kako dobri ste.
 
Stari, dobri in že zdavnaj pozabljeni Platon svetuje čisto nekaj drugega: namesto da sledite narcističnim, egocentričnim, povzpetniškim, nadutim in brezobzirnim karizmatičnim vase zaljubljenim bitjem, raje sledite inteligentnim, modrim, skromnim, krepostnim, altruističnim ljudem, ki se pri svojem delovanju zanašajo na razum, znanost, umetnost in filozofijo.
 
Orisane osebnostne strukture in kognitivne omejenosti ljudi, ki hočejo postati vodje in pogosto tudi so vodje, seveda vplivajo na ljudi okoli njih. Ne more biti drugače. Vplivajo v glavnem negativno. Take ljudi je namreč težko prenašati. Ne zaupamo jim, kar je zelo logično, saj so kognitivno omejeni in preveč prostora jemljejo zase, kar zlasti pomeni, da preveč govorijo, premalo povedo in preveč ukazujejo, zato nočemo biti v njihovi bližini, če je to le mogoče.
 
V njihovi bližini nočemo biti zlasti zato, ker nam taka bližina prinaša stres, s katerim se je težko poravnavati.
 
Psihološko in kognitivno je namreč težko prenašati njihovo pogosto robato vedenje, težko pa je prenašati tudi razliko med njihovo samopodobo, kot se reče, in tem, kar dejansko naredijo ali dosežejo. Tudi če dosežejo zelo veliko, včasih so namreč zelo produktivni, še vedno obstaja razlika med tem, kar pripisujejo sebi, in tem, kar dejansko omogoča, da so tako uspešni, saj ne morejo biti uspešni brez vas.
 
S tem pa se premaknemo od šefov in vodij na drugo področje. Ljudje imajo namreč radi voditelje, radi vidijo, da jim kdo pove, kaj naj storijo, kako naj mislijo, kako naj se vedejo. Ni res, da vsak človek želi sam odločati, kako se bo obnašal, kaj bo delal in kako. To kratko malo ne drži in raziskave potrjujejo tako razmišljanje. Veliko udobneje in varneje je namreč slediti vodjem, kot pa misliti s svojo glavo in se temu ustrezno obnašati.
 
V današnjem svetu tako vse bolj prevladuje razmišljanje, da so vodje obenem komiki, zabavniki, motivatorji, blagovne znamke. Zanje se zato ne odločite, ker so kompetentni, ampak se odločite, ker so zabavni, sproščeni, duhoviti, vsaj navidezno inteligentni, če že v resnici niso, imajo radi otroke in so lepo oblečeni.
 
Resnica pa je, da so najbolj uspešni voditelji povsem drugačne osebnosti. Javnost zanje pogosto niti ne ve, ker so skromni, resnično inteligentni, vedejo se razumno in zadržano, zlasti pa spoštujejo druge ljudi, ki spoštujejo njih. Ne povzročajo škandalov, ne prepisujejo magistrskih nalog, ne vozijo pijani naokoli, ponoči navadno spijo, ker potrebujejo spanec, da so naslednji dan pri močeh za delo, ki ga opravljajo. Veliko berejo, se izobražujejo in se učijo od drugih ljudi, saj zase ne mislijo, da so najpametnejši na tem svetu in da vse vedo.
 
Kaj je torej bolj razumno: slediti nekompetentnim voditeljem, ki so nam sicer všeč, skrbijo pa predvsem zase in za svoje interese, ali slediti ljudem, ki nam sprva morda celo niso všeč, so pa razumni, krepostni in odprti (tudi do nas)?
 
Kaj ni Sokrat, ta veliki učitelj, zase skromno rekel, da ne ve ničesar – in da ve zgolj to, da ničesar ne ve? Vprašanje, dva tisoč štiristo let pozneje, zato ni zanemarljivo: česa smo se v vsem tem času sploh naučili od njega?