O privilegiju

Imam izjemen privilegij, ki se ga dobro zavedam. Vedno znova se oglasi kdo, ki želi, da bi se pogovarjal z njim. Navadno je oseba ženskega spola. Zdi se, kot da moški nimajo take potrebe ali želje. Verjetneje je, da jo sicer imajo, vendar je ne izražajo tako pogosto ali tako odkrito. Pogovarjam se torej v glavnem z ženskami; tudi Freud se je pogovarjal v glavnem z ženskami. In v čem je privilegij, saj se ljudje pogovarjajo drug z drugim vsak dan na vseh koncih sveta, si izmenjujejo mnenja in razpravljajo o njih?

Pravzaprav se ne pogovarjajo. V resnici se pogovarjajo zelo redko. In kaj sploh pomeni pogovarjati se?
 
Na vprašanje želim odgovoriti z branjem knjige, v kateri najdem zagovor Platonovega razlikovanja med mnenji in razumevanjem. Njena avtorica je Catherine Rowett, naslov pa je Knowledge and Truth in Plato: Stepping Past the Shadow of Socrates (OUP, 2018).
 
Že takoj lahko rečem tole: pogovarjanje, za katerega pravim, da je privilegij, je o resnici. Je tudi o vednosti, vendar je bistveno o resnici; ni pa na primer o mnenjih. Ko se pogovarjamo o resnici, ne pomeni, da jo nekdo ima, na primer Učitelj, drugi, Učenec, pa je nima. Daleč od tega. Nihče je namreč nima v rokah, kot ima na primer skodelico. Resnica terja raziskovanje.
 
Platona in Sokrata, učenca in učitelja, lahko zato soočimo, kajti Sokrat je v nekem trenutku prepričan, da je vednost nujno vezana na definicijo, ki jo lahko poda, kdor ve, medtem ko Platon, učenec torej, vztraja, da vsak človek vselej že nekaj ve, lahko pa ve še več. Če raziskuje, spreminja to, kar že ve. Lahko poda to ali ono definicijo, kajpak, toda raziskovanje se nadaljuje. Ne do končne definicije, saj je odprto.
 
V tem je moj privilegij. Da pridejo ljudje, ki želijo raziskovati resnico lastnih življenj. Pri tem želim biti zelo natančen; Platon je tudi. Razmišlja, kaj pomeni, da človek nekaj razume. Pri tem ne misli, da ima v glavi podatke ali dejstva, da zna podati definicije ali izgovarjati stavke, ki so resnični. Misli na nekaj boljšega.
 
Platon misli na tako imenovano konceptualno razumevanje. To je razumevanje ideje. Ko jo človek razume, jo lahko korektno uporablja, kar pomeni, da zna sebi in drugim ljudem, na primer stari mami, nekaj razložiti, da bo razumela.
 
Ko na primer konceptualno razumem idejo pravičnosti ali kreposti, jo znam misliti in se znam pogovarjati z drugim človekom o njej tako, da jo prej ali slej razume tudi sam. Takega razumevanja na primer primanjkuje v šolah, v katerih vse bolj prevladuje kopičenje dejstev, podatkov in definicij, ki se jih deca pogosto uči na pamet, saj je zaradi pomanjkanja časa to edina razuma oblika učenja, če hočejo dobiti dobre ocene, te pa prav gotovo hočejo. Ključno za moje pogovarjanje z ženskami, moški v glavnem ne pridejo, kot rečeno, pa je tole.
 
Pogovarjanje kot raziskovanje nujno pomeni, da človek prej ali slej trči ob nekaj, kar ga preseneti, kar je zanj novo, neznano, na nekaj, na kar ne računa, saj niti ne more računati. In to je dobro, kajti v takih primerih se izkaže, da mora nekaj v svojem razumevanju spremeniti; velja tako za učenca kot za učitelja.
 
Na delu pa ni samo spreminjanje razumevanja, temveč je še nekaj drugega: razlika med verjetjem in razumevanjem. Po domače ali tako, kot poudarja Platon vse življenje: obstaja razlika med mojim mnenjem o nečem in vednostjo.
 
Človek se lahko pogovarja o lastnih mnenjih ali pa jih zgolj zagovarja, češ da so njegova, dokončna in dobra. Nekateri pa se odločijo za pogovarjanje. Zlasti ženske. Ki sem jim hvaležen za privilegij, ki mi ga omogočajo.