O potrebi po lepem

Včeraj sem imel predavanje iz pozitivne psihologije. Natančneje: govoril sem o tem, kar prispeva k blagostanju (well-being) ljudi. Naslanjal sem se na dve knjigi, ki sem ju prebral pred časom. Prva je tale: Joe Dispenza. Breaking The Habit of Being Yourself: How to Lose Your Mind and Create a New One. Druga knjiga je: Brené Brown. The Gifts of Imperfections. Naslov prve nam sporoča, da je koristno kdaj pa kdaj v življenju prenehati biti to, kar človek je, nehati želeti si verjeti, da je dobro, če je še naprej, kar pač je, druga pa nam pravi, da so nepopolnosti lahko tudi darilo, da torej ni treba biti vselej perfekcionist in težiti k nekakšni popolnosti, da je tako delovanje pravzaprav lahko celo v našo škodo. Prav zato sem predstavil še tretjo knjigo: Carol Tavris, Elliot Aronson. Mistakes Were Made (But Not by Me). Bistvo te knjige? Razmišljanje, zakaj ljudje tako pogosto obračajo dejstva, da se ujemajo s tem, v kar verjamejo, kar obenem pomeni, da ne želijo spremeniti načina razmišljanja, s katerim razlagajo svet in sebe v njem, niti takrat, ko je očitno zgrešeno, s tem pa opravičujejo tudi neumna prepričanja, vraževerje, slabe odločitve in škodljiva dejanja.

Spregovoril bom tudi o tem, kako lepota okolij, v katerih živimo, izboljšuje naše razpoloženje, vedenje, kognitivne funkcije in celo zdravje.
 
In čisto naključje je, da me prav zdaj, v zadnjem času, nekdo vztrajno prepričuje, da preveč poveličujem znanost, češ da znanost ni vse. Zapleteno razmišljanje o kompleksnih in dinamičnih sistemih, o množicah in o matematiki transcendentalnega ter o tem, kar imenuje Lacan Ne-vse, kajpak ni odgovor na tako prepričevanje, zato bi tokrat rad spregovoril o nečem, kar je morda nekoliko ironično, je pa tudi paradoksno. Ne, ne bom govoril o Kantovem razumevanju sublimnega, bom pa razmišljal o – lepoti. O tem, zakaj je to, kar je lepo, tako zelo pomembno za naša življenja. Seveda pa se ne morem izogniti znanosti, zato se ji tudi ne bom.
 
Na začetku je kajpak smiselno reči, da bi vsak človek lahko rekel, kaj je lepo – zanj. Prav tako bi lahko govorili o modi, o tem, kaj je lepo danes in kaj je bilo lepo nekoč, češ da je lepota v očeh, in ker ima vsakdo malo drugačne oči, je tudi subjektivna in relativna.
 
Toda prav znanost nas uči, da ni čisto tako, da je v lepoti tudi nekaj univerzalnega, večnega, nekaj, kar se ne spreminja z modo ali z mnenji ljudi.
 
Univerzalno lepi so na primer fraktali. Najdemo jih povsod v naravi in tudi v izdelkih človeških rok. Evolucijsko so vgrajeni v življenja ljudi, v njihove možgane, pa tudi v življenja drugih živih bitij, s katerimi si delimo isti planet.
 
Ljudje najdemo v lepem zadovoljstvo, uživamo v lepoti in nobene potrebe ni po spraševanju, zakaj je nekaj lepo, saj zadošča preprosto spoznanje, da nam prinaša zadovoljstvo in občutke sreče, da izboljšuje naše razpoloženje in ugodno vpliva na naše zdravje.
 
Za naše možgane je zelo pomembno odkrivanje lepega, ki je pogosto tudi simetrično, skladno in urejeno na poseben način – omenil sem že fraktale. Kar je bilo pomembno za možgane naših prednikov, je pomembno tudi za nas.
 
Prav možgani ustvarjajo občutke lepega, občutke zadovoljstva, pomirjenosti, sproščenosti, občutke varnosti in gotovosti, zaupanja in vere, da bo tudi bodočnost enaka ali vsaj podobna. Noben človek si zato ne more želeti grdega, neskladnega, negotovega, nevrednega zaupanja, češ da je to v njegovem najboljšem interesu, ker preprosto ni.
 
Znanstveni eksperimenti nesporno dokazujejo, da ljudje [intuitivno] izbirajo lepo, ki je vselej narejeno po določenih pravilih. Tudi navidez še tako abstraktne slike so narejene po natančno določenih vzorcih in pravilih, zato jih zelo različni ljudje izbirajo kot lepe, pa čeprav ne znajo pojasniti, zakaj to delajo.
 
Take slike so skrbno narejene, in niso nekakšna naključna zbirka vtisov in idej, ki so padle umetniku na um. Tudi če se zdi, da je tako, primer so slike Jacksona Pollocka, je v resnici bistveno drugače.
 
Znanost nam tako pove, zakaj je nekaj lepo in zakaj je lepota pomembna za nas, ne oči (enako kajpak velja za ušesa in vsa druga čutila).
 
Ustvarjamo umetne svetove in včasih zanemarimo pravkar zapisano, zato so nekatera okolja grda, čeprav so poceni, funkcionalna in domnevno smiselno oblikovana. Ljudje na primer živijo v takih okoljih, ker so prisiljeni živeti zaradi cenenosti in funkcionalnosti, toda to še ne pomeni, da uživajo in so zadovoljni. Raje bi živeli kje drugje, a nimajo možnosti, da bi se preselili.
 
Standardizirane stvari, iz katerih so narejena nekatera okolja, ne zanimajo nikogar, in ko gremo na primer kot turisti v tujino, še nisem slišal, da bi kdo hotel obiskovati blokovska naselja, narejena iz takih standardiziranih enot, ampak se najprej pozanimamo, kje je – staro mesto jedro.
 
Ko govorimo o lepoti, prav gotovo velja spoznanje, da ljudje nimamo radi monotonije, standardiziranih enot ali blokov, iz katerih urbanisti in vlagatelji sestavljajo naša [grda] okolja.
 
Ko znanstveniki natančno sledijo s kamerami očesom ljudi, je takoj jasno, da se oko z veseljem sprehaja po stari stavbi, narejeni skladno s še starejšimi univerzalnimi pravili lepega, medtem ko najnovejši stanovanjski blok komaj ošine, saj je nezanimiv.
 
Še več. Taka monotonija, ki je sicer iz funkcionalnih materialov in je poceni, spravlja ljudi v slabo razpoloženje, saj je nočejo gledati in jih dolgočasi. Dolgočasje pa je pravzaprav sinonim za stres. V lepem okolju se ljudje ne samo subjektivno počutijo bolje, saj lepota vpliva na njihova telesa, na njihove biokemične procese, na možgane, zato se tudi telesno počutijo bolje, so dolgoročno bolj zdravi, manjkrat zbolijo in so bolni krajši čas, če se zdravijo v – lepem okolju.
 
Obstaja pa tudi sicer nevidna lepota ljudi in tega, kar imamo med seboj, o čemer tako ali tako že ves čas pišem in bom še.