O poslušanju

Nekatere zadeve so v življenju zelo preproste. Mednje sodi poslušanje drugega človeka. Seveda vsakdo misli, da zmore slišati in poslušati, vendar to kratko malo ni res. Za poslušanje si je na primer treba vzeti čas, zlasti pa je treba narediti nekaj, kar zveni skoraj nemogoče: poslušajte drugega človeka, kot da poslušate nekoga prvič, kot da nimate v glavi nobene pretekle izkušnje s poslušanjem, kot da nimate nobene vnaprejšnje ideje, kaj naj bi slišali. V taki perspektivi si je dobro natančno ogledati film z naslovom Trial by Fire (Edward Zwick, 2018), ki je dober film. Tak je zato, ker je psihološko prepričljiv, ker so igralci izvrstno odigrali svoje vloge, ker je režiser poskrbel za pravo mero napetosti, vznemirjenja in surovosti, zaradi katere nam je jasno, da je vsakdanje življenje polno neracionalnosti, zlasti pa tega, kar je osrednja ideja filma: osumljeni Todd (Jack O'Connell) je kriv, še preden mu je krivda dokazana, in nihče razen Elizabeth (Laura Dern) ga ni niti približno pripravljen poslušati. Todd preprosto ne more storiti ničesar, da bi se izvlekel. Filmska ideja je taka, da jo lahko razširimo tudi na vsakdanje izkušnje; film je, mimogrede, posnet po resničnih dogodkih. Vsakdanje izkušnje številnih ljudi lahko spravimo na skupni imenovalec, ta pa je preprosto vprašanje: Ali me sploh poslušate, kaj vam govorim? Ne, ljudje pogosto ne poslušajo drug drugega. Zakaj se ne poslušajo, ko je še čas, da bi slišali, kar morajo slišati? Ko je prepozno, je kajpak zgolj prepozno.

Morda je vsak človek popolnoma odvisen od drugih ljudi in njihove pripravljenosti za poslušanje. Poslušanje je pomembno, kot je pomembno pripovedovanje; brez pripovedovanja prenehamo biti simbolna bitja, to pa pomeni, da izgubljamo identiteto. Če me drugi človek ne posluša, je skoraj tako, kot da ne obstajam. Komu naj torej pripovedujem, pripovedovati pa želim in celo moram, če ni nikogar, ki bi me zares poslušal?

Nobenega dvoma ni, da je Todd poškodovan. Poškodovalo ga je življenje, poškodovali so ga drugi ljudje, najprej starši, zato je poln jeze. Ni zaposlen, z ženo se pogosto prepirata in celo pretepata. Želi si drugačnega življenja, vendar zanj ni zmožen. Ljudje, ki ga poznajo, si mislijo o njem, da je pač nenormalen, da je z njim nekaj narobe, da je nasilen in da je njegovo vedenje neprimerno. Njihove spontane misli o njem so na prvi pogled smiselne in so na mestu, le da so tudi take, da jim ne dovolijo kritične presoje dogodkov iz tiste noči, ko se je vse skupaj zgodilo.

Nihče ni pripravljen na kritično presojo. Pripravljen ni njegov odvetnik, pripravljena ni porota, pripravljen ni sodnik. Nihče v mestu ni voljan prisluhniti njegovi pripovedi, njen pomen je določen vnaprej. To je tako, kot bi se zaletel v zid, ki ga ni mogoče preplezati. Zgodbe so zacementirane, razlage Toddovega vedenja so, kot bi bile vklesane v granit.

Medtem ko je Todd že izgubljen, si njegovi someščani mislijo, da so se znebili nebodigatreba, človeka, ki si je sam skopal grob, ker pač ni znal ali zmogel živeti, kot se spodobi, kot živijo tudi sami, polni vere vase in v Boga, prepričani, da je njihovo spontano zaznavanje in razumevanje sveta obenem tudi dovolj dobro, da smejo presojati vedenje in delovanje drugega človeka, da lahko mirne duše sodijo, ne da bi enkrat samkrat premislili svetopisemsko svarilo: ne sodite, da vam ne bo sojeno.